POLMO POLPO
Like Hearts Swelling
(Constellation, 2003)

Priznam, ne najdem ustrezne slovenske besede za angleški 'drone', v prenekaterih recenzijah in prikazih pa bi prišel še kako prav. Namreč, vse več je izvajalcev, ki dolge, globoke in harmonično polne zvoke uporabljajo ne le kot dodatno sestavino, ampak kar za osnovo svoje godbe.
'Drone' nikakor ni noviteta, v neskončnost razpotegnjene in komaj slišno variabilne tone so uporabljali že avantgardni glasbeniki v šestdesetih letih, morda najbolj znana je skupina zbrana okoli La Monte Younga, Dream Syndicate, v kateri sta igrala, na primer, John Cale in Tony Conrad.
Prav preko Calea se je 'klasična' avantgarda preselila v rockovsko polje, njegovi monotoni potegi po violi so zaznamovali predvsem prvi album The Velvet Underground. Po drugi strani je Tony Conrad 'zastrupil' nemško avant-rockovsko dogajanje, ko je leta 1972 v nekaj dneh posnel album skupaj s faust.
The Velvet Underground so itak stalnica raznovrstnih vplivov, t.i. krautrock in še posebej njegov 'ambientalni' del, pa je v stvaritvah drugih vzniknil precej kasneje.
Morda niti ne direktno, ampak preko več vmesnih 'generacij', je ambientalni hrup kot temeljni gradnik prevzel kanadski glasbenik Sandro Perri, ki se je skril pod ime Polmo Polpo.
Polmo Polpo je že objavil nekaj maksi singlov precej tehnoidne narave, in repeticija v nekaj kompozicijah prvenca Like Hearts Swelling je odmev njegovega predhodnega dela. A podrobnejši posluh bi razkril neverjetno variabilnost nekje spodaj poudarjenih linij, preveč enostavno bi bil le spustiti zanko v neskončnost. Ne, Sandro 'igra' ritem, ne dopušča preprostega ponavljanja, a s končnim podobno meditativnim učinkom.
Tako 'tehno' kot 'ambient' pravzaprav ne postavljata časovnih meja, in tudi Sandro si vzame čas. Uvodni zapis nima ne začetka ne konca, izplava iz tišine in nudi le golo zvočnost enakomernega šuma, vsa dinamika se sproža le iz naraščajoče glasnosti… Ni čudno, da so ga pod okrilje vzeli pri založbi Constellation. Pravo vrednost Sandro Perri oz. Polmo Polpo izkaže v naslednjem zapisu, ko poprime za kitaro, ki jo igra kot slide. Kitarska figura je sicer dovolj razvidna, ampak vsak obrat ponuja nov odtenek, dokler se povsem ne zlije z morbidnimi, skoraj industrijsko potujitvenih efekti. V drugi polovici skladbe imamo opraviti s popolnim skladjem zvočnih svetov, tudi ko vmes vzniknejo lirični akordi akustične kitare. Tretji zapis je še ena vaja v ambientu, brez obratov pravzaprav služi za pripravo na veliki finale. To je četrta skladba, Sky Histoire, ki takoj zasije ob polnejši spremljavi čela in tolkal, igra kitar pa je tokrat še inovativnejša, po svoje abstraktna in neverjetno melodična… Po trinajstih minutah zvočnega razkošja, ki se ne more končati drugače kot z ostrim rezom, si pravzaprav poslušalec ne bi smel želeti še, a Sandro za bonus ponudi 'v živo' zaigrano naslovno meditacijo, tokrat ob pomoči Gen iz Handed'Up. Njeni hitri potegi po strunah violine, za povrh v podlagi še enkrat zazankani, skupaj s Sandrovimi razpotegnjenimi toni klaviatur, vse se nagiba v isto smer popolne potopitve v samo zvočnost skladbe. In ko se violina razpusti v en sam dolg 'drone', se zvoki ovijejo kot nežno snubljenje labodov.
(Rock Obrobje, oktober 2003)

Janez Golič