THE POP GROUP
Citizen Zombie
(Freaks R Us, 2015)
Od vseh angleških punkovskih, postpunkovskih in novovalovskih skupin s konca 70-ih let, ki so se v zadnjih letih ponovno zbrale, bi to nazadnje pričakoval od The Pop Group. Mark Stewart je dolga leta vztrajno zavračal že vprašanja v zvezi z The Pop Group, se boril proti ponovni izdaji plošč, kaj šele, da bi razmišljal o reaktivaciji. Očitno je bil razhod leta 1981 vse prej kot prijateljski, glede na to, kam je zaneslo posamezne člane The Pop Group, pa nekako logičen. Mark Stewart je šel še naprej v smer angažiranega ekspresionizma, glasbeno se je povezal z druščino pri On-U Soundu in stregel z raztreščeno formo industrijskega dub reggeaja. Bobnar Bruce Smith in kitarist Gareth Sager sta si želela glasbenega napredka in širine, več improviziranega jazzovskega manevra z vmesnimi preskoki v funk in pop in vse to sta uresničevala v skupini Rip, Rig + Panic. Gostujoči basist Dan Catsis je vskočil k Maximum Joy, k poudarjeno plesni funky družbi. In tako je leta 2010 med nas treščila novica, da se The Pop Group ponovno zbirajo, najprej za koncertne nastope, če bi ti uspeli, pa naprej za snemanje novih pesmi. Vse to se je malce zavleklo, vmes je Mark Stewart še objavil solistični album Politics Of Envy, Bruce Smith pa se je odzval povabilu Johna Lydona, da se pridruži Public Image Ltd. Pa vendarle, končno je pred nami novi album The Pop Group po 35 letih, Citizen Zombie.
Naj naslov ne zavede, ni prvenstveno odziv na slovensko vstajniško gibanje izpred nekaj let, ampak gre za posledico tehnološkega napredka. Množično povezovanje preko socialnih omrežij in sploh odtujene komunikacije in nadzor nad temi, so dolgoletna obsesija Marka Stewarta. Vendar pri tem ni ludist, prej mu gre za to, da se ta orodja uporabijo kot protiorožje. Obenem je njegova lirika bolj zbir vtisov, parol, nadrealističnih utrinkov, kot odraz zmede post-informacijskega sveta. Le redko so njegova besedila zaključena, enovita zgodba, kvečjemu je pripovedna agitpropovska odredba. To pušča odprt prostor za interpretacije, nedvomna je le stran, na katero se bo vedno postavil Mark Stewart.
Nobenega dvoma ni bilo, Mark Stewart ne bo popustil. Kaj pa ostali? Kaj lahko The Pop Group ostanejo pojem, če so za producenta izbrali Paula Epwortha, zasutega z nagradami za producentsko delo z Adele, Coldplay in Paulom McCartneyjem? Je potrebno sploh omenjati, da je ime The Pop Group mišljeno vse drugače kot dobesedno.
Paul Epworth se je sam opredelil za ljubitelja The Pop Group in po slišanem se je znal prilagoditi njihovemu pomenu. Resda je zvok zagotovo bolj poln, manj kaotičen kot v starih dobrih časih pod taktirko Dennisa Bovella, še vedno pa odstopa od vsega, kar se danes producira v indie svetu in čez. Za to pa ima seveda največ zaslug skupina sama. The Pop Group so ohranili osnovne smernice; vseprisotna je angažirana nota, vokal Marka Stewarta še vedno po diverzantsko prehaja iz ozadja v ospredje, naravnost blesti Dan Catsis z visoko uglašeno bas kitaro, Gareth Sager reže s funky kitaro in rad vskoči na nepričakovanih mestih, vse skupaj pa veže zanesljivi Bruce Smith. Tudi glasbeni presek je širok; The Pop Group gladko ali pa ostro preskakujejo med hrupečim dub funkyjem, zatem nas presenetijo z razposajenim plesnim vložkom v Mad Truth, podobno se zgodi kasneje v pesmi s.o.p.h.i.a., zato pa sta Shadow Child in Box 9 še najbližji starim The Pop Group, saj se glasba nagiba k razsulu, ki ga lahko obvlada le izkušen producent. Proti koncu nas za dobro mero čaka še dubovska Age Of Miracles in sklene sentimentalna Echelon, še en dokaz, da je Mark Stewart na tekočem z novejšimi tehnološkimi dognanji. Nad njimi je navdušen, fasciniran in obenem previden.
Strah, da bodo The Pop Group z novim albumom zapravili status, je odveč. Odveč bi bilo tudi pričakovati, da bodo nadaljevali natanko tam, kjer so leta 1981 končali. Na albumu Citizen Zombie sicer ni pesmi, ki bi postale klasike kot so We Are All Prostitutes ali We Are Time, torej take, ki bi izšle iz nekega obdobja in ga s pomenom daleč presegle. Zato pa album ob vsej raznolikosti vzdrži enovit vtis. Skupina je uspela tiste silnice, ki so jih mlade raztrgale narazen, kanalizirati v spodoben ustvarjalni zanos. In še vedno velja, te pesmi lahko zložijo, posnamejo in izvajajo le The Pop Group.
(Rock Obrobje, februar 2015)
Janez Golič
