PSYCHO-PATH
Terminal
(Multimedia, 2000)

Tretji dolgometražni izdelek prekmurskih psycho-path je že v zasnovi podvig, vreden pozornosti. Združuje tri definicije njegove narave in se vsaki posebej izmakne. Čeprav je posnet v živo, ni pravi koncertni album, ni niti pravi redni album, čeprav so na njem samo nove pesmi, in ni niti dosleden soundtrack za plesno predstavo, ker je kasneje studijsko obdelan v poslušalcu prijaznejšo obliko. Vsaj toliko, da polno funkcionira tudi na slišni ravni, torej nudi rockovski užitek tudi tistemu, ki plesne predstave ni videl. Za to sta bili potrebni prilagodljivost in skladnost, ki ju prinesejo leta skupnega igranja. Psycho-path so bili namreč med predstavo Terminal 'ujeti' vsak v svoj kot, podobno kot so bili ujeti plesalci v kocko iz pleksi stekla. Zmanjšano 'vidno' polje je le še povečalo 'zračnost' njihove igre, zvok je organski, naraven in živ, čemur se pridružuje Meli z malimi zamiki v petju. Obdržala je značilno 'telesnost' svojih besedil, občutek ujetosti, v predstavi simbolno prikazana z omejenim gibanjem plesalcev, in jo v navezavi s hladno, odtujeno urejenostjo sodobnega letalskega prevoza, še poudarila. “You wanna fuck d.e.s.i.r.e.?” Ne, nič ji ne more vzeti strasti. Njej, ali komur koli drugemu, ki (si) tega ne dovoli. Delitev na ženski ali moški rock definitivno odpade, k temu pritrjuje še vsaj pomoč Scotta McClouda iz Girls Against Boys pri pisanju večine besedil in priča o univerzalnosti rockovskega jezika.
Zdi se, da psycho-path niso imeli nobenih težav pri prilagajanju sunkovitim, mestoma kar krčevitim plesnim gibom. Pesmi držijo naravni tempo in album teče kot zaključena celota. Skupaj z dvanajstminutnim New Fun, skoraj ambientalni pristankom in premorom pred ponovnim vzletom, ki deli 'prave' pesmi na dva dela. Le da so sedaj še bolj razgibane, skoraj prostotekoče, intuitivne. Psycho-path so šli spet korak naprej.
S tem da Terminal še zdaleč ni njihova končna postaja.
(Muska)

Janez Golič