PRAM
The Moving Frontier
(Domino, 2007)

Pram je okrajšava za permabulator, otroški voziček, in v njem se člani te skupine še vedno odlično počutijo. Po staležu so sicer že zakoračili v pozna najstniška leta, a v njihovi glasbi se ni spremenilo nič bistvenega vse od takrat, ko so storili prve nerodne korake na obrobju Birmighama in še malce bolj na obrobju popularne glasbe. Pravzaprav stojijo kar na ne-popularnem delu te, ne le zaradi še vedno okorne izvedbe, nekakšne otroške naivnosti in nepokvarjenosti, tudi po namenu jih je težko okvalificirati. Ne igrajo ne za ples, ne za požvižgavanje, brundanje, ne za ritmično miganje prstov na nogah. Ne pritegnejo zaradi tehniške virtuoznosti ali izpiljenih izvedb, izčiščenega zvoka… Še najhitreje nas lahko zazibljejo v spanec. Pa bi bilo škoda. Že zato, ker se za navidez brezbrižno površino skriva nenavadna iskrivost, bogastvo domiselnih glasbenih rešitev, spontanih harmonij in disonanc. Pram še danes zvenijo kot prijazni The Residents, preden so odkrili emulator in sintetizatorje, lahko bi spremljali Toma Waitsa z upanjem, da ta sploh ne odpre ust. Še posebej na novem ploščku, kjer so zgolj instrumentalne skladbe v večini. Saj tudi v pesmih, kjer se oglasi Rosie Cuckston, vokal ne pride v ospredje, kvečjemu poudarja otroško zamišljenost in spontanost.
Kar se je spremenilo v njihovi glasbi, je kvečjemu večja zračnost v produkciji, širši »filmski« plan. Kot da sedaj želijo zajeti nadrealistični prizor iz večje razdalje. Uvodna Empty Quarter sloni na country&western vzorcu, ki bi lahko priklical na »ekran« neskončno stepo in na obzorju jezdeca, za katerih se dviga prašni vrtinec. A ta prizor v izvedbi Pram ne more biti »avtentičen«, bližnji pogled razkrije, da je ta jezdec nerodno oblikovana figura iz plastelina. Premika se z nerodnimi kretnjami, tik pred padcem je. In še ko se zvali po tleh, se naenkrat preoblikuje v drugo kreaturo.
Tako teče album The Moving Frontier, brez prave žanrske niti, če te ne označimo kar z imenom skupine. V sedemnajstih letih so oblikovali lasten slog, katerega niso znali, ali hoteli prilagoditi trenutnim »potrebam«. Tako je pravzaprav vseeno, katero njihovo ploščo vložimo v predvajalnik, vedno bodo enako prepričljivi (ali neprepričljivi, stvar percepcije). Podobno velja za posamezne skladbe; vedno se jim uspe izogniti določnosti, če pa se temu vsaj približajo, vse skupaj zamešajo s širokim naborom glasbil, od »modernih« pa vse nazaj do klarineta in teremina. Niti petja Rosie Cuckston si ne moremo priklicati več v spomin, čeprav melodično, ostaja abstraktno.
Pram so torej skupina, ki se ne spreminja. Premikajoča meja iz naslova plošče se kvečjemu naslavlja na poslušalca, ta se bo moral prilagoditi, uglasiti na njihovo frekvenco. Se splača.
(Muska, januar-februar 2008)

Janez Golič