KASETAR
Miha Štamcar
POLET NA LEPŠE
Miroslav Akrapović
(oboje Zbirka Promenada 2, Ljubljana 2004)

Končno smo tudi pri nas dobili zbirko, ki skuša v knjižni obliki zajeti različne plasti sodobne popularne kulture, od filma, teatra, popularne glasbe, do sodobne literature. Recept, ki si ga je zamislil urednik Jurij Hudolin je v bistvu sila preprost. Odločil se je za izdajo že »napisanega«, za objavo kolumen, ki so jih avtorji nabrali v letih svojega beleženja določenega polja zanimanja. Gre za izredno preprost in nezahteven knjižni podvig, urednik igra na karto v medijih preverjenih in širši bralski publiki znanih kolumnistov in žurnalistov, ki jih potem lansira v svojem konceptu zbirke Promenada. Če sem v začetku z meni lastnim entuziazmom in zanimanjem pozdravila novo knjižno zbirko, pa me predvsem knjigice s področja glasbe puščajo hladno in razočarano.
Kasetar je zbirka »recenzij« kaset, plošč in CD slovenske popularne glasbe izpod peresa Mihe Štamcarja. Zajeta je slovenska glasbena produkcija v letih 1993 do 2003. Pisava v tipičnem Štamcarjevem slogu, Miha vztrajno in vehementno sledi domačim glasbenim izdelkom, ki jih glede na vsebino in kvaliteto posameznikov (običajno upravičeno) smeši, karikira, skratka vse je en velik, trpek, grenak ŠTOS. In če takšni in drugačni hudomušni prebliski še vzdržijo v kontekstu revije, kjer izhajajo (Mladina), se mi zdi, da zbrani takole, v knjižni obliki, povsem izgubijo svoj naboj. Teksti razkrivajo skromno avtorjevo besedišče, obešenjaški, tipični humor iz ozadja, zajebancija brez zaključnega udarca oziroma efekta, le tu pa tam uspe z iskrico zabeliti določeno recenzijo. Recimo, da Štamcarjev slog (?) sodi v kontekst revije, kjer objavlja, gre za točno določen stil beleženja trenutka, je njegovo ogledalo in njegov zapis in nič več kot to. Podporo ima nedvomno v krogu urednikov, od pisca spremne besede do urednika zbirke in do vseh tistih, ki popularno godbo motrijo, sprejemajo in prebavljajo na takle medijsko površinski utrip. Skratka, vse zapisano je zelo klišejsko, površno, neresno, hote zreducirano v neko štanco, z veliko mero ironije in nekritičnega pristopa. O sami glasbi izveš bolj malo. Kje je tisti presežek, kjer bi lahko avtorju pripisali vsaj delček inovativnosti, kritičnosti in humorja in predvsem dejstva, da o glasbi nekaj ve, da jo občuti in o tem potem tudi piše. Vsi ostali dodatki v kontekst ocenjevanja ploščkov in CD ne sodijo. Pri Štamcarju je vse postavljeno na glavo. Zvemo vse o njegovem počutju, svetovnem nazorju, kritika založniške dejavnosti Radia Slovenija se ponavlja kor jara kača iz teksta v tekst, veliko je prikrite mizoginije, jadikovanja, pritlehnega natolcevanja čez tečne slovenske koncertne promotorje, menedžerje in še in še. Slovenija je zelo majhen prostorček, v popularni godbi še manjši, zapisan v Štamcarjevih kritikah pa resnično najmanjši, zgolj neogibna usedlina praznega in puhlega besedičenja pisanega na kožo medijem današnjega trenutka. Kot antipod Kasetarju je v Promenadi izšla knjiga Miroslava Akrapovića Polet na lepše, kjer je slednji izbral in uredil glasbene kritike, ki jih tedensko objavlja v Delovi prilogi Pilot (obdobje leto 2002/2003). Z veseljem posluša in recenzira predvsem tujo rokovsko godbo, od domačih so prostor v knjigi dobili le skupina Laibach (2x) in domača retrospektivna kompilacija Novi Val 78-84. Recenzije so v osnovi pisane s potrebno mero kritiške distance in obenem dovolj privlačne in marsikdaj tudi osebno zavzete, da pritegnjejo. Ocenjuje se glasba, vzdušje, družbena klima, refleksijam so dodane tudi fotografije, kar nedvomno pomaga k privlačnosti izdelka. Edina šibka točka je na koncu dodan slovarček, ki nekoliko naivno in marsikdaj tudi dvoumno razlaga slengovske izraze, ki se v glasbenem svetu velikokrat uporabljajo. V kazalu pogrešam abecedni indeks izbranih skupin, glasbenikov, ki so v knjigi zajete, ampak to so že podrobnosti…. Pri recenzijah točno začutiš, kje je avtor še posebej »mehak«, katera glasba in bendi so mu blizu, in katere obdeluje zgolj zaradi tekoče glasbene produkcije. In to mi je všeč. Osebna zavzetost in kanček fanovstva nikoli ne škodi! Korektno, poletno, srčno in z veliko mero posluha in navdiha.
Čudna in nepredvidljiva so pota založništva, glasbenega še posebej. Ko listam po knjigah Promenadinega kova pomislim na vse nerealizirane možnosti objavljanja resnično izvirnih in izvornih del slovenskega rokovkega kritištva, ki ga je tudi na naših tleh precej. Od akademskega, do čisto fanovskega zapisa, vse kar velja je le resnična pripadnost glasbi, ki jo imaš rad in jo zaradi tega tudi skušaš razgraditi, ovrednotiti, primerjati, oceniti, dati v nek širši družbeni kontekst, skratka o njej pišeš.
(Muska, december 2004)

Varja Velikonja