PATTI SMITH
Gone Again
(Arista, 1996)
Usoda se je resnično želela poigrati s Patti Smith. Novembra leta 1994 je za posledicami srčne kapi najprej umrl njen mož, nekdanji član skupine MC5, Fred Smith. Le mesec dni za njim je legel v prerani grob še njen brat Todd. Prištejmo še mladostnega prijatelja, znanega fotografa Roberta Mapplethorpea, in razlogov za veselje res ne ostane veliko. Zato pa je bil to dodatni motiv za njeno vrnitev na glasbeno sceno, s katere je bila tako dolgo odsotna. Glasba na plošči Gone Again zaradi prej zapisanih neprilik ne more biti optimistična. Vseeno pa ni potrta ali polna brezupa. Iz nje veje zrela lirika in skozi poslošene verske simbole Patti Smith išče duhovno zadovoljitev. Na albumu je še vedno prisotna močna navezanost na slavno zgodovino rockovske glasbe, če ne drugače preko številnih gostujočih glasbenikov. Ob njej je zopet kitarist Lenny Kaye, ki jo je pravzaprav vzpodbudil k prvim glasbenim korakom, tu je stari bobnar Jay Dee Daugherty, na nekaj pesmih pomaga John Cale, srečamo še Toma Verlaina iz Television in Jeffa Buckleya, sina bolj znanega Tima Buckleya. V celoti je to umirjena plošča. Klasični, na kitarskih riffih zgrajeni komadi so le trije, in še od tega je dva pomagal napisati Fred Smith. Tako naslovni Gone Again kot Summer Cannibals sodita ob bok vsemu najboljšemu, kar je Patti Smith že objavila v 70-ih letih. Ostalo so umirjene poeme minimalistične glasbene spremljave. Kljub temu nikoli ne zdolgočasijo, saj so slogovno dokaj različne. Lahko so akustično obarvane balade, kot Beneath The Southern Cross, vmes srečamo folk pripoved Ravens, a najotožnejši je poklon spominu Kurtu Cobainu z naslovom About A Boy. Zaključna skladba Farewell Reel je povzetek celotne ideje albuma, nasmeh skozi solze, namenjen komu drugemu kot Fredu Smithu. Morda bomo na naslednjo ploščo Patti Smith zopet čakali 8 let. A zagotovo bo to takrat, ko bo začutila, da nam ima povedati res kaj vrednega.
(Muska)
Janez Golič
