PATTI SMITH
Peace And Noise
(Arista/Menart, 1997)
Patti marsikaj tega naredi z glasom. Zdi se, da lahko iz še tako preproste predloge potegne največ. Dokaz; večino pesmi na plošči Peace And Noise sta spisala Patti in novi kitarist Oliver Ray, pa zato niso prav nič izgubile na razpoznavnosti. Ja, album prav v ničemer ne izstopa v primeri z njenim preteklim delom, je "le" še ena klasična zbirka pesmi Patti Smith. Za razliko od svojih sodobnikov in učiteljev, se je vedno držala tistega, kar najbolje zna, novotarije pa je prepustila mlajšim. Kar ozrite se nazaj; vsi po vrsti so se morali vrniti v izhodišče, da so spet pridobili nekaj stare kredibilnosti. Neil Young bi najraje zatajil ploščo Trans, Lou Reed ne more biti ponosen na Mistrial, Bob Dylan se je vrnil v stari zvok, Clapton v blues, Springsteen je najboljši v pripovedih... Še nekaj veže vse omenjene. Z leti postajajo "zrelejši", vedno bolj so zagledani vase in vse manj jim je mar za pričakovanja katerega koli poslušalstva. Leta, ko so potrebovali potrditev, so že davno minila, sedaj lažje in neobremenjeno podajajo to, kar se jih resnično tiče.
In v zadnjih letih Patti Smith spremljajo predvsem smrti njenih bližnjih prijateljev in sodelavcev. Zato njena glasba in besedila ne morejo biti vesela, na kar nas napeljejo že naslovi skladb - Dead City, Death Singing, Last Call... So pa še vedno močna, kot da so jo vse neprilike utrdile v veri, da je najboljše zdravilo ustvarjanje samo. Za zgled so ji neuklonjivi beatniški pesniki, in dvema je tudi posvetila dve pesmi na plošči. V Spell je uporabila besedilo Allena Ginsberga, 10 minutna improvizacija Memento Mori pa je posvečena še enemu letos umrlemu poetu, Williamu Burroughsu. Prav v daljših poemah pride njen občutek za interpretacijo, za stopnjevanje oziroma dramaturgijo, do polne veljave. Tu izpostavi moč besede, medtem ko je glasba, večinoma klasične zgradbe, zgolj osnova, ob kateri se Patti najbolje znajde.
Peace And Noise ni ne bolj ne manj prepričljiva od katere koli druge plošče Patti Smith. Je pošten odsev občutij, ki jo prevevajo v zadnjem času. Torej je še ena zelo dobra plošča.
(Rock Obrobje, 1997)
Janez Golič
