PATTI SMITH
Gung Ho
(Arista/Menart, 2000)

Po dveh povratniških albumih, Gone Again in Peace And Noise, s katerima je Patti celila rane ob izgubi svojih najbližjih, je napočil čas, da se vrne v prve bojne vrste. Na Gung Ho je v stari formi, odločna v gorečih pozivih k spremembam. V trpki vsebini je potrtost zamenjala za idealizem, kot neizbrisen pečat dobe, v kateri je odrasla. Večinoma se obrača h Gospodu, neomajna vera v spremembe pa ji daje moč, da nadaljuje. Ima tudi konkretne razloge, angažira se v boju tibetanskega ljudstva za neodvisnost. Pesem ima še vedno moč. Tibetanska nuna si je s petjem protestne pesmi prislužila osem dodatnih let zapora. Zato Patti poje glasneje kot kdajkoli prej.
Z leti je njen glas le pridobil, je močnejši, bolj artikuliran, zrel. Oblikuje vsak zlog v skladu s sporočilom. Sodobni postopki se je ne tičejo, glasba na Gung Ho bi lahko nastala tudi konec sedemdesetih let. Kitarski prijemi jemljejo iz zakladnice starega rocka, se mestoma spustijo v folk, se spozabijo v kratki solaži, a ostajajo trdni. Združujejo izkušnje Lennyja Kayea in mladost Oliverja Raya. Klišeje razbija Jay Dee Daugherty, ne z ekshibicionizmom, temveč je z občutkom za prehod ritma pravi motor skupine. In ko se zazdi, da glasba teče prazen tek, ji Patti vdahne novega življenja. Stopnjuje, varira, poudarja, ne popušča niti za trenutek. Posebej v sklepni in naslovni 12 minutni rockovski mantri, ki bi brez nje končala obnemogla, izčrpana v neskončnih predelavah psihedeličnih kitarskih rifov, tako pa konča v glasnem pozivu “Give me one more revolution, one more turn of the wheel”. Njen čas je dragocen, še toliko bolj, ker je bila priča tolikih smrti. Ji lahko zamerimo idealizem in neskončno vero v dobro, če je podprta z rockovsko energijo, ki jo premore komaj kakšna pol mlajša ustvarjalka? Sedaj, ko sta otroka odrasla, svoj angažma še stopnjuje, in končno je lahko uresničila željo svojega pokojnega moža Freda Smitha, da bi skupaj objavila socialno-politično angažirano ploščo. Jo je pač objavila sama, a pritaknila pesem Persuasion, ki sta jo napisala še skupaj.
Na ovitku plošče prvič ni njene slike. Tokrat ji gre predvsem za druge. Skratka, vrnila se je taka, kot je znal reči njen veliki vzornik Bob Dylan - dobra, kot je že bila.
(Muska, 2000)

Janez Golič