PATTI SMITH
Trampin'
Columbia, 2004
V življenju obstajajo določeni avtorji, avtorice in estetika, ki ti je dobesedno pisana na kožo. V primeru glasbe in predvsem pisane besede, močno podkrepljene z življensko držo in energijo, ki jo preko svojih del žarči naokoli, to velja predvsem za Patti Smith.Skoraj trideset let loči prvenec Horses od pravkar izdanega albuma Trampin'. Na albumu je enajst pesmi, ki so nastale v zadnjem letu in pol. Vse so bolj ali manj delo skupine, nastajajo organsko, celo teksti, tako zatrjuje Patti, ki jih piše v večini primerov sama, nastajajo spontano in pod močnim vplivom glasbe ter celotnega vzdušja, kar oblikuje kreativni proces nastajanja določenega komada. To vsem uspeva zaradi dolgoletnega skupnega igranja; Lenny Kaye na kitari in Jay Dee Daugherty na bobnih sta s Patti že od samega začetka, basist Tony Shanahan prav tako ni novinec, še mladi kitarist Oliver Ray je prisoten že na zadnjih treh albumih. Edina izjema na albumu Trampin' je tekst za komad My Blakean Year, ki ga je Patti v celoti napisala sama ob akustični spremljavi kitare in ga takega predstavila kolegom v skupini. V skladbi zasledimo njene tipične reference, močno literarno navezavo na Williama Blakea, z jasnim optimističnim sporočilom (so throw off your stupid cloak/embrace all that you fear/for joy shall conquer all despair/in my Blakean year).
Naslovna skladba Trampin' je edina priredba na albumu. Patti Smith je tokrat posegla v zakladnico črnske duhovne glasbe. Odločila se je za gospel pevke Marian Anderson, ki jo je veliko poslušala ob materini smrti. Njena glasba jo je v trenutkih žalosti bodrila in sproščala. Tudi v tem primeru nosi pesem optimistično sporočilo. Gre za glasbeno zelo preprost komad, narejen le za glas in klavir, ki ga je tokrat prvič uradno odigrala njena 17 letna hčerka Jesse.
Trampin' je album z močno avtorsko noto Patti Smith, še vedno močno politično angažiran, nekoliko manj rokersko bojevit, vendar v neprestanem prelivanju med upanjem, vero in željo po lepši prihodnosti. Že uvodni Jubilee nas zapelje v Pattine misli, ko jasno razodene (we are love and the future/we stand in the midst of fury and weariness/who dreams of joy and radiance?/who dreams of war and sacrifice?) svoj politični angažma, vero v odločanje človeka kot posameznika in pripadnika skupnosti. Težko bi tu potegnila določene vzporednice s komadom People Have The Power, dasiravno je zaznati pri obeh njeno silno željo po aktivnem in angažiranem življenju, po artikuliranju aktualnih trenutkov, po prebujanju ljudi in okolja. Zato ne preseča, da v skoraj deset minutni improvizaciji Gandhi vzpoduja (awaken from your slumber/get'em with the numbers) in prebuja zavest ljudi. Pa najsi kdo to imenuje don kihotstvo ali romantično naivnost, novodobni idealizem. Tudi skladba Radio Baghdad kar kliče po vzporejanju s komadom Radio Ethiopia. Povezava je zelo tesna, Radio Ethiopia je delo Lennyja Kayea, medtem ko je Radio Baghdad napisal Oliver Ray, skladba pa je čista improvizacija, vključno z besedilom, ki je nastala brez popravkov in intervencij, na šus. Ustvarjalnost Patti Smith izgoreva v številnih idealih in strasteh, zahteva in daje ljubezen, veseli se življenja v najbolj preprostih in iskrenih detajlih (ozri se v estetiko naslovnic njenih albumov!), preprosto i obenem brekompromisno. Zna biti topla in nežna, kot npr. v pesmi Cartwheels, posvečeno hčerki, ali v Mother Rose, kjer reši komad pred melodično preproščino zgolj s svojo interpretacijo.
Trampin' je prekrasen album ameriške umetnice, ki ne čuti krivde. Užitki sprejemanja so obojestranski.
(Muska, julij 2004)
Varja Velikonja
