PUNK JE BIL PREJ: 25 let punka pod Slovenci
Ur.: Peter Lovšin, Peter Mlakar in Igor Vidmar
(Cankarjeva založba in ROPOT, Ljubljana, 2002)

Spominsko-teoretski zbornik Punk je bil prej vsebuje sedem novih, bolj ali manj analitičnih besedil izpod peres nekdanjih akterjev in akterk punka v Sloveniji in sicer so tu Igor Vidmar, dr.Gregor Tomc, dr.Marina Gržinić, Peter Mlakar in Ali H. Žerdin.
Prepričana sem, da ni bil glavni namen urednikov obujanje nostalgičnih spominov, ali pa spanje na lovorikah pretekle slave, ali nekakšno »partizansko« obujanje tistega, še pomnite tovariši, kot bi to poimenoval dr.Tomc. Nasprotno, gre za vnovično umestitev vitalne, kulturne, glasbene produkcije v nek širši družbeno politični kontekst in jo skladno s tem tudi ovrednotiti. Meril in instrumentov vrednotenja se je v teh petindvajsetih letih kar nabralo, in iz tega zornega kota razumem tudi potezo urednikov, da so k zgodbi o punku povabili tudi zunanji pogled, v mislih imam predvsem Hribarjev in Repetov prispevek. Dr.Tine Hribar v svojem besedilu Pankrti, tovariši in drugi izpostavi smelo kulturološko primerjavo, Lublana je bulana z Nekaj gnilega je na Danskem… v deželi tej. Četudi Pankrtov politika neposredno ni zanimala in so se izražali metaforično in ne direktno, je bilo takoj jasno, da je gnilo gnilo, sivo sivo in dolgočasno dolgočasno. Pogumno je tudi njegovo vrednotenje Pankrtov, saj jim odkrito priznava, da brez stresa, ki ga je v politiki in kulturi povzročilo dveletno delovanje Pankrtov, tudi pobude za Novo revijo v letu 1980 ne bi bilo. Nastajajoča punkovska generacija je politična prepričevanja, da živi v najboljšem sistemu na svetu, sprejemala z nejevero, ki jo mogoče najbolje ponazarjajo verzi Pankrtov: Tovariši gospodje jest vam ne verjamem… in predvsem z zavračanjem Slovencem ljube filozofije, po kateri je (imeti) bolje nekaj kot nič. V takratnih političnih vrhovih je France Popit med privržence punkovskega gibanja uvrstil lenuhe, to je vse tiste, ki sem jim ni ljubilo študirati in delati, pa zato postajajo »borci za svobodo«. O punku se je govorilo na najvišjih političnih vrhovih. Gledano z distance mi je najbolj zanimivo in še kako poučno, da je podoben pogled na punk imela tudi že uveljavljena glasbena scena. Na Slovenski popevki leta 1981 je Tomaž Domicelj nastopil z ironično popevko Joj, mami, pankerji grejo, in jo pospremil z enim izmed svojih arogantnih mnenj v stilu, da je naredil v treh minutah za punk več kot ostali v petih letih. Pretežno punkovski Novi rock 81 je po Domicljevem mnenju »…predstavil množico otrok, ki so se »nekaj šli« (pač koncert!), za seboj pa bi morali imeti vsaj 50 nastopov pred poslušalci.« Dr. Marina Gržinić je za zbornik prispevala esej Punk: Strategija, politika in amnezija, v katerem na novo ovrednoti pojav punka v sferi kulturnega, političnega in umetniškega. Ali kakor pravi sama, gre za poskus, da bi punkovsko gibanje v Sloveniji resno reaktualizirali ter ga povezali z najbolj progresivnimi pojavi v kulturi in umetnosti. Gre preprosto za zgodbo o produktivnosti urbane kulture, o njenih strategijah, stilu, estetiki, življenju in preživetju v času slovensko-jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja. Izredno prodorna v več točkah odličnega eseja, ki ga iz punkovskega obdobja spretno prenese v obdobje 25 let po, v obdobje današnih subkultur, današnjih prostorov kreativnosti, primere pa gradi predvsem na vzorcih Mesta Metelkova. Na primeru Mesto Metelkova je torej znova mogoče raziskovati boj za prostor in produkcijo v mestu. »Drugačnost« Ljubljane se kaže predvsem v strateški produkciji sodobne, urbane kulture, radikalne umetnosti ter neodvisnih con in centrov in različnih skupin za družbene, spolne, antiglobalistične in anarhistično-odgovorne produkcije. Dr.Gržinićeva pravi, da punk dandanes interpretirajo kot urbani fenomen, zapiše pa lahko, da je bila pred punkom Ljubljana vas, z njim je postala mesto, središče odpora. Še posebej izpostavlja področje popularne kulture kot nekakšnega medprostora med kulturno industrijo, mainstreamom in mikromediji ter posamezniki in skupinami, ki so prispevali vsebino in imaginacijo. S posebnim poudarkom na domačih razmerah, kjer so bila, na primer, besedila skupin razumljena kot kontrakulturne prakse ali mesta opozicijske kulturne identitete. Ali konkretno, ko Brane Bitenc iz skupine Otroci socializma poje o 700 usnjenih torbicah, ko natančno secira birokratsko mentaliteto tedanje mladopartijske nomenklature, to ni nekaj, kar pripada samo antropološki podobi sistema, marveč je to natančna analiza poltičnega konteksta, v katerem je delovala punkovska scena. Sama bi k temu izrazila še potrebo po nujni reartikulaciji, literarno primerjalni študiji o tem, ali so punkovski teksti »poezija«, in če so, kam bi jih uvrstili znotraj Panteona slovenske poezije. Čudi me, da ni nikogar, ki bi zagrizel v to provokativno, duhovito, mamljivo tematiko.
Dr. Grega Tomc, eden glavnih Pankrtov, je svoj tekst naslovil Škandal v Rdečem Baru. Zelo strpno, kratko in metodološko preprosto nas najprej uvede v kontekst, v katerem se je pojavila slovenska punkovska subkultura. Dr.Tomc je prepričan, da punk nima nikakršne skupne politične platforme. Tezo potrdi s svojim znanim izrekom, da je punkov toliko, kot je punkerjev, in vsi smo tujci v dominantnem svetu. Zanimivo, da se odnos oblasti do tovrstne ustvarjalnosti pri nas vse do danes ni bistveno spremenil. Očitno gre za močan kulturni konzervatizem. Takšno dominantno stanje duha je za sodobno urbano ustvarjalnost pri nas uničujoče. Ali kakor to poimenuje dr. Tomc, včasih se je s pomočjo redukcije preganjalo punk, ker se ga ni razumelo kot politizirano estetiko, kot uporniško umetnost, ampak kot samo politiko. Danes se rock ignorira, ker se ga v najboljšem primeru razume kot »komercialno« zabavo marginalizirane mladine, v najslabšem primeru pa kot »gnili« simptom razkroja globalnega kapitalizma. Da se v vrednotenju sodobne, rockovske glasbe v Sloveniji ni uspelo premakniti naprej, dokazujejo številni nesporazumi, od tistega pri skopem rezanju proračunskega deleža pogače, ki je tej produkciji odmerjen s strani države, zastopanosti neinstitucionalne kulture nasproti institucionalni v Nacionalnem poročilu v kulturi, (ne)ustrezni prostori, ki so namenjeni za »uživanje« te kulture v Sloveniji in še in še. Mogoče je stanje duha, ki je punk še posebej označeval, najbolje filozofsko orisal Peter Mlakar v svoji analizi Element punka, ki ga dela prej. Izpostavlja predvsem punkovsko radikalnost, saj punk ne verjame v trdnost nobene družbene danosti, marveč z orodjem groze in posmeha, anarhije in hiperseksualnosti, estetskega in moralnega razvrata, z ravnodušnostjo ali prezirom, z mirno zavestjo brezizhodnosti ali humorjem izpoveduje to nevero. V registru različnih umetniških, družbenih in političnih praks ima svoje mesto ravno po elementu negativnosti, ki izreka, da je nekaj narobe prav v temelju.
Ali H. Žerdin je za zbornik pripravil Kratki kurz zgodovine panka, izredno berljiv, duhovit, verodostojen in z veliko mero naklonjenosti in pripadnosti pisan tekst. Podoben koncept popisovanja punkovske zgodovine v Sloveniji se je lotil tudi v scenariju Totalna revolucija, posnetem za Televizijo Slovenija leta 2002. Žerdinov tekst je sočen brikolaž dogodkov, glasbe in protagonistov in odlično ponazarja duh tistega obdobja. Z občutkom za vsebine popularne kulture je uspel vtkati v zgodovinski kontekst sedemdesetih let vse najpomembnejše tekste, ki so takrat odmevali iz punkovskih brlogov predvsem v Ljubljani, izpostavil izjave najprodornejših glasbenih kritikov o glasbi Pankrtov, ki so velikokrat izredno poučne, predvsem v smislu pravočasnega vrednotenja in umevanja nove »glasbe«, novih trendov, nove estetike in posledično potencialnega vplivanja. Ali kakor to poimenuje Žerdin, seme, ki so ga Pankrti špricali naokoli, je padlo na plodna tla. Pojavili so se novi bastardi, kar se je posledično pokazalo ob vzniku bendov tipa »92«, Buldogi, Lublanski psi, Berlinski zid, tu so idrijske Kuzle, Šund, v Metliki začno vaditi fantje iz skupine Industbag. Že Pankrti so z domiselnostjo ob poimenovanju benda postavili rekord. Bend Berlinski zid je ta rekord vsaj izenačil, je prepričan Žerdin. Ime Berlinski zid je povedalo vse, govorilo je o ideologiji in nasilju, nadzorovanju in omejevanju. Punk tako ni bil več umetnina, ki traja minuto in 45 sekund. Postal je drža, odnos, stil življenja, subkultura. Igor Vidmar je v svojem tekstu Opombe pod črto, še posebej ironičen v podnaslovu, ki ga artikulira kot apologetsko-reklamno pismo!! Vidmar je ostro prodoren zlasti v trditvi, da je bil punk »simbolna grožnja«, ki je postal stvarna. O tem namreč zgovorno priča »nacipunk afera«, oziroma reakcija sistema, ko je punk postal, z isto ostrino besedil kot na začetku, relativno popularen. Izpostavlja edino državno priznanje izvornemu punku v novi Sloveniji in sicer udeležbo in govor kulturnega ministra Školča na »otvoritvi spominske plošče« ob 20-letnici Pankrtov na pročelju moščanske gimnazije. Tudi tu se trud in angažiranje protagonistov, Vidmarja še posebej, z grenkobo zrcali v sklepnih ugotovitvah: V nerazvitih lokalnih razmerah, ko se mora nova Partija še skrivati pod krinko liberalne demokracije, bi bilo teoretsko oživljanje punka še posebej nadležno, saj bi lahko spomnilo na polpreteklo zgodovino krinke. In vržena rokavica Slavoju Žižku, zakaj ga, kljub sprejetemu vabilu ni na straneh zbornika.
Po zgodovinskem zborniku Punk pod Slovenci iz leta 1984 (natiskano 1985) predstavlja knjiga Punk je bil prej nadgradnjo v smeri raziskovanja in predvsem vrednotenja punka. In popolnoma nič spornega ne vidim v tem, da so se interpretacije lotili nekdanji akterji in akterke. Prej narobe, pogrešam namreč vsakršno refleksijo v slovenskem medijskem prostoru, kjer subkulturne prakse še dandanes niso postale del resnega uradnega kulturnega establišmenta. Doklej? Kajti petindvajsetletnica punka v Sloveniji pomeni najmanj toliko let nenehnega prizadevanja za sleherno obliko svobode, zlasti ustvarjalne, da o idejni in kuturni niti ne govorimo. Doklej torej?
(Muska, december 2003)

Varja Velikonja