PUREH
Anadonia
(Pharmafabrik, 2005)

Po nekaj letih premora se primorski dub-industrijalci PureH vračajo z novim albumom. Ne glede na to, da so se zahodni zavezniki, t.i. illbient in otoški ekvivalent v obliki Scorn in Techno Animal, medtem dodobra preoblikovali (se združili s hiphopom) ali preprosto presahnili, PureH nadaljujejo strogo dub-ambientalno linijo. Vztrajanje na abstraktnih vzorcih je prekletstvo in blagoslov. Prekletstvo, ker PureH v svoji godbi ne ponujejo nobenih »konkretnih« oprijemnih točk, vzorcev melodij, vsaj aranžerskih kljukic, na katere bi se poslušalec obesil in zapomnil posamezne zapise. Istočasno je ta kompozicijski postopek blagoslov, kajti poslušalca ne zaposli s pričakovanji, ampak ga zamakne s samim zvočnim tokom, podobno kot je to zmogel z najboljšimi fusion ploščami Miles Davis ali dub-reggae naveza Sly & Robbie.
PureH delujejo povsem neodvisno, kar jim pušča proste roke pri produkciji glasbe. Ni se jim potrebno prilagajati okusu in potrebam trga, ni jim potrebno spremljati vsega, kar se danes dela in posluša le zato, da bi se znali temu prilagoditi. Delajo preprosto svojo stvar. Glede na skromna sredstva, vložena v snemanje plošče, posnetki zvenijo presenetljivo bogato in polno. Tovrstna godba pač zahteva «posebna« ušesa, ni dovolj tehniška zverziranost, vsaj tako pomembna je veščina pri nastavitvi pravega zvoka. Ta mora biti ravno prav »suh«, da poudari post-industrijsko puščobnost, in ravno prav pod efekti, da poudari potujitveni učinek. Obenem PureH navkljub pomoči elektronike ohranjajo močno organsko povezanost posameznih sestavin, kjer nič ne prevlada in se nič ne izgubi. Še občasni izleti ženskih vokalov se stopijo z enovito zvočno tvarino.
Če PureH že pred leti, ko je bil illbient na vrhuncu, ni uspel vsaj relativni preboj v domačo poslušalsko zavest, jim to ne bo uspelo niti sedaj. Ta glasba je neprijetna, netrendovska, hladna in preveč »resnična«, da bi osvojila srca večine. Na to glasbo ni moč plesati (vsaj ne po popularno-glasbenih standardih), niti ne ponuja običajnih poslušalskih užitkov. Ta glasba zahteva posebna ušesa in senzibilnost, tako, ki je dovolj pogumna za soočenje z esenco modernega bivanja.
Ko bi se le našla založba, ki bi bila pripravljena nekaj več vložiti. Potem bi videli »ples«.
(Rock Obrobje, januar 2006)

Janez Golič