P.W. LONG
Remembered
(Touch And Go, 2003)
WILLIAM ELLIOTT WHITMORE
Hymns For The Hopeless
(Southern Records, 2003)
Nekdanji vodja, kitarist in pevec benda Mule se po petih letih vrača h glasbi. No, vmes je odvrgel še ime spremljevalne zasedbe Reelfoot in tako novi album podpisal le s svojim imenom. Medtem se v njegovi glasbi ni veliko spremenilo. Pravzaprav ni težko uganiti, da je P.W.Long pesmi napisal sam ob spremljavi kitare, to je osnova, ki določa vseh 10 novih kompozicij albuma Remembered. In tu ni velike razlike od njegovih prejšnjih udejstvovanj, še vedno je tu njegov grlen, a močan vokal, podkrepljen z blues-rockovskimi riffi, ki jih strelja z natančnimi zamiki, kar ustvarja potrebno dinamiko in notranjo napetost. Njegov neusahljiv navdih je še vedno Delta blues, tudi country oz. hillbilly, kar se najbolje odraža v akustičnem predahu sredi plošče. Sicer sam trdi: »Že ko sem igral v Mule, nisem želel punkovskega benda, ki bi igral country, ampak countrijevski blues bend, ki bi igral trdo«. Zares trdo P.W.Long zaigra ob pomoči kopice gostujočih glasbenikov, pevcev in pevk (slednji le s spremljajočimi glasovi), tako da plošča zagotovo ne bo razočaranje za ljubitelje benda Mule. Kar P.W. Longu primanjkuje, je raznolikost, že po nekaj pesmih se ujame v vzorec, in čeprav je ta razpoznavno njegov, se kmalu zazdi, da igra eno in isto pesem. Pomagajo sveži aranžerski prijemi, kot omenjeno akustični drnec v Diamondback, in osvežujoče orgle Hammond v sklepni If Not When, Now. Nekaj več takšnih in (še) drugačnih odskokov, in spet bi dobili en svež, strasten album na tradicijo naslonjenih pesmi. Z vztrajanjem na rudimentarnem električnem kitarskem zvoku, pa se bojim, P.W. Long počasi stopa na pot samoponavljanja.
Če P.W. Long še vedno zveni, kot da je prikoračil naravnost iz blatnih prostranstev pri izlivu Mississippija, bi to dejansko lahko držalo za Williama Elliotta Whitmorea. Namreč ta 25 letni mladenič z glasom, ki bi ga pripisali nekajkrat starejšemu telesu, prihaja namreč naravnost s konjske farme na obrežju Mississippija. Od tu ljubezen do ameriške ruralne glasbe…
Ampak vse se je začelo po naključju. Ker so Ten Grand v hardkorovski tradiciji imeli le za dobrih 20 minut programa, ampak te minute so bile res intenzivne, se je njihov roadie William E. Whitmore ponudil, da sam uvede njihove koncerte in tako podaljša minutažo. Čeprav je bil na odru sam z bendžom pred nastrojeno HC publiko, so mu vsi prisluhnili. Navidezen paradoks povsem logično razvozlja z izjavo, da je punk tako ali tako le ena od novejših inkarnacij folk glasbe, katere del je tudi blues. Skratka, dober odziv občinstva na teh ogrevalnih nastopih pred Ten Grand ga je opogumil, da je posnel samostojni album Hymns For The Hopeless. Da, vse pesmi so prepojene z otožnim gospelovskim patosom, uvodna Cold And Dead, na primer, je zapeta kar a capella. Smrt, osamljenost in z božjo voljo vodena usoda, to so poglavitne teme njegovih besedil. Mnogokrat se prepletejo v morilsko balado ali kako drugo karakterno dramo, a vedno jih Whitmore zapoje v prvi osebi, le tako je povsem predan in doseže pravi učinek.
Podobno kot P.W. Long tudi William E. Whitmore ne odstopa. Zapisan je tradiciji in preko nje svojemu glasbenemu karakterju. Le intenzivnost spremljevalne zasedbe se ima zahvaliti, da plošča zveni dovolj raznoliko oz. dobijo njegovi dramski zasuki ustrezno zvočno podlago.
No, morda sledi precej drugačno nadaljevanje – če bi to lahko sklepali po skritem, nenaslovljenem zapisu – šele tam in takrat William oživi, in namesto mrtvaškega plesa se začne prava kavbojska veselica…
(Rock Obrobje, oktober 2003)
Janez Golič
