SEELY
Julie Only
(Too Pure, 1995)
QUICKSPACE
Quickspace
(Kitty Kitty Corp, 1995)
Če obstaja termin post-rock, naj bo tudi post-pop. V Angliji so ga "oznanili" Stereolab in zastrupili dobršen del novejšega glasbenega dogajanja na otoku, njihov vpliv pa je čutiti celo med ameriškim izvajalci. Vmesni člen so zopet Tortoise oz. John McEntire, ki zadnje čase producira praktično vse, kar vsaj malo diši po "post"-čemer koli. Zato ga četverici Seely iz Georie ni bilo potrebno na dolgo pregovarjati, da je vzel v precep zvok njihovega prvenca, ki to, namreč prvenec, pravzaprav ni. Gre namreč za ponovno posnete pesmi z dejansko prve plošče Seely, ki pa je izšla za majhno, napol obskurno ameriško založbo in žal ni naletela na večji odziv. Tokrat so jih pod okrilje vzeli pri Too Pure, ki se je končno odločila za izvajalca z ameriške celine. Seely seveda so skupina, ki sodi v (resda vse širši glasbeno izrazni) krog skupin pri Too Pure. Njihov glasbeni okvir le redko presega pop obrazec, a polnijo ga z vsem tistim, kar jih dela sodobne; delitev vokalnih prispevkov na moški in ženski glas, analogni sintesajzerski vložki, enostavni, dvoakordni brzeči ritmi in predvsem izenačeni zvočni nivoji vseh inštrumentov. Seely so najboljši takrat, ko izskočijo iz predvidljivih smeri, a žal se to zgodi le v redkih primerih. Zaželel bi si malce več poguma, več odmikov od varnega zavetja že doseženega.
To po najboljših močeh poskušajo Quickspace, londonska zasedba, ki jo vodi nekdanji kitarist Th Faith Healers, Tom Cullinan. Sedaj tudi poje in to ob pomoči ženske vokalistke Nine. Torej zopet dva vokala, kar diši po trendu. Vendar se Quickspace temu efektno izmaknejo na način, ki niti ni njihov namen. Kljub temu, da gre za studijske posnetke, je očitna razpuščenost igre vseh, kar manjša nezanesljivost, kar dodaje njihovemu prvencu vtis organske živosti, gibljivosti, ki smo jo ob tehnično popolnih ploščah že pozabili. Predhodni singli so napovedovali še en post-stereolabovski ali vsaj pramovski album, ampak Quickspace so odbrzeli naprej. Njihove skladbe so daljše vaje v slogu, kjer tudi vokala igrata le vlogi dodatnih inštrumentov. Koordinate so sicer znane, le gibanje po dolgem in počez se dogaja dovolj intenzivno, da ne pade v (resda namerno) monotonijo prej omenjenih vzornikov. Quickspace ni plošča, ki bi šla v anale, je kvečjemu dokaz in vzpodbuda, da glasbo lahko ustvarja vsak z malce domišljije, talenta in volje. Možnosti, ki jih Quickspace odpirajo, je namreč še ogromno; in s svojim pristopom jih prej nakazujejo kot izpolnjujejo.
(Rock Vibe)
Janez Golič
