READING 1993
Reading, Anglija
(27., 28., in 29. avgusta 1993)

Gallon Drunk (z ovitka albuma In The Long Still Night) Tudi letos, že 21. leto zapored, se je v angleškem mestecu Reading zadnji weekend v avgustu zbralo kakih 40.000 obiskovalcev, da bi tri dni zapored in na dveh vzporednih odrih spremljalo nastope predvsem novejših rockovskih izvajalcev.
Prvi dan, v petek 27.avgusta, so že ob 2.popoldanski uri nastopili ameriški TOOL, skupina, ki je s svojim ostrim rockom dodobra ogrela poslušalce. Takoj za njimi so veliki oder readinškega festivala zavzeli londonski GALLON DRUNK. Skupino dvodi James Johnston, ki na odru poje, igra kitaro, klaviature in občasno še ustno harmoniko.
To vse se seveda pozna na natančnosti izvedbe, ampak Gallon Drunk to nadomeščajo s sugestivno interpretacijo in celotno predstavo. Njihova glasba je v osnovi arhaični psychobilly, v katerega pa vpletajo ostre izpade, ki stopnjujejo potrebno rockovsko energijo. Naslednji STONE TEMPLE PILOTS so komaj vredni omembe, skupina namreč pobira vsega po malem tako eksloatiranega zvoka Seattla.
BABES IN TOYLAND smo tudi v Ljubljani že videli, punce od svoje zgodnje neposrednosti niso prav ničesar izgubile. Posebno poglavje pa je predstavljal nastop texaških blaznežev BUTTHOLE SURFERS. Četverica kljub že 13-letnem vztrajanjem na glasbeni sceni predstavlja veliko preizkušnjo na manj hudega vajena ušesa.
Pevec Gibby vešče uporablja svoj vokoder, ljubkovalno imenovan Gibbytronix, s katerim iz svojega glasu oblikuje prav neverjetne zvoke. Ostala trojica mu ustrezno sledi, in kljub navidezno kaotični in energični glasbi, fantje še kako obvladajo instrumente in jim niti za trenutek ne uidejo iz rok oz. ritma. Po vseh teh letih Butthole Surfers ostajajo eden najbolj odštekanih in samosvojih bendov v rocku nasploh. Za norimi surferji so na velikem odru nastopili angleški NED'S ATOMIC DUSTBIN. Skupino sem pred leti na Readingu že gledal, zato sem se tudi odločil, da njihov nastop tokrat preskočim. Na tem mestu gre omenit še vzporedno prizorišče, manjši oder, ki je bil skrit pod okriljem velikega cirkuškega šotora. Tam so se predstavljale manj znane in še ne uveljavljene skupine. Od teh sem preveril angleške nove sile ADORABLE, SWERVEDRIVER in DROP NINETEENS, vse naštete skupine pa žal vse preveč očitno iščejo vzore na liniji Smiths - The Jesus And Mary Chain. Zato pa so mi veliko presenečenje pripravili RAGE AGAINST THE MACHINE, skupina, ki je do sedaj izdala le en album in si s tem pridobila kopico zvestih poslušalcev. Vse to zaradi njihovih ostrih političnih izjav, podkrepljenih z močno mešanico trdega funka in rocka. Odziv publike je bil prav neverjeten in množica se je enotno odzivala najavam vodje De La Roche. Rage Against The Machine bi si verjetno zaslužili nastop kot glavne zvezde dneva, pa vendar je ta čast pripadla skupini PORNO FOR PYROS. Razen umetnega blišča, razkošne scene in nekaj plesalk bivši vodja Jane's Addiction ni pokazal posebnih glasbenih kvalitet. Perry Farrel se sicer trudi, poskuša vnašati osebne izkušnje v bolj kompleksne zgodbe, ampak vse to je podkrepljeno s prazno in nedomiselno glasbo. Dokaj žalosten zaključek prvega dne festivala v Readingu.
Drugi dan sem se precej omejil pri izbiri skupin, katere nastope sem spremljal. Napori prejšnjega dne so namreč terjali svoje. Na prizorišča sem prišel ravno ob nastopu znanega On-U-Sound sistema, ki so skrbeli za spremljavo pevcema Billu Shermanu in Garyju Clailu. Posebno mesto pripada tudi mojstru za mešalno mizo, Adrianu Sherwoodu, ki je s svojimi natančnimi vpadi stopnjeval to plesno, reggea predstavo. Še dosti bolj brezbrižno je odzvenel nastop naslednjih - OZRIC TENTACLES. Skupina pobira vplive iz zgodnjih 70-ih let in kliče v spomin recimo Gong, Hawkwind in celo Jethro Tull. Žal v ničemer ne presegajo svojih vzornikov in celoten vtis je bil, da Ozric Tentacles le tehnično dovršeno ponavljajo vse davno slišano. Včasih je zanimiv vrstni red nastopajočih, kajti takoj za neo-hipijado so nastopili irski hard-coreovci Therapy. Večini obiskovalcev tak raznolik program kar ustreza, saj si lahko med manj zanimivimi skupinami brez obžalovanja privoščijo malce počitka in popijejo kakšno pivo.
THERAPY pa počitka s svojo glasbo ne dovolijo. To je bil kratek, a hiter in drveč nastop obogaten z atraktivnimi skoki kitarista in pevca Andyja. SIOUXSIE AND THE BANSHEES že nekaj tega niso več punkerji. A vendarle je bil njihov nastop dokaj energičen, nove pesmi so zopet bazirane na kitari in tudi Siouxsie Sioux je bila izredno razpoložena, saj nam je za konec prihranila še venček starejših uspešnic skupine. Glavni drugega dne so bili THE THE. Žal razen natančnih izvedb skladb, ki jih poznamo s plošč, Matt Johnson z novo druščino ni izkazal potrebnega žara, ki bi zadovoljil dokaj polni avditorij.
Tretji in zadnji dan na Readingu so uvedel novi ameriški upi Grant Lee Buffalo, skupina, ki jo grozno hvalita Bob Mould in Mike Stipe. Trio na novo oblikuje starejšo ameriško, tradicionalno rock glasbo, in v tem se zdijo prav uspešni. JESUS LIZARD nadaljujejo šolo chikaškega novega rocka, pevec David Yow pa je glavni akter divje predstave, vključno s skoki med publiko. Morda tehnično najbolj dovršen nastop so prikazali PRIMUS iz San Fransisco. Predvsem basist Les Claypool tudi v živo obvladuje instrument kot na posnetkih s plošč, s tem da še poje, se pošali s publiko in prav po klovnovsko pleše. ALICE DONUT smo tudi že videl v Ljubljani, tokrat pa so na velikem odru delovali kar malce izgubljeno. Proti koncu svojega nastopa so se vseeno ujeli in odprašili svojo zanimivo varianto newyorškega hard-corea.
Nekaj naslednjih nastopajočih sem izpustil in se pred veliki oder vrnil na LEMONHEADS. To je bil simpatičen nastop Evana Dandoja, ki se je za to priložnost preoblekel v dekle, z dvema kitkama, mrežastimi nogavicami in daljšo bluzo. Sicer pa je njihova glasba enostaven kitarski pop, ki si ga lahko brundamo že ob prvem poslušanju. DINOSAUR JR še vedno pooseblja J Mascis, pevec in kitarist, ki mu mnogi pripisujejo vlogo novega Neila Younga. Do tega mu še mnogo manjka, vsaj tokrat je Mascis večino skladb odpel zelo slabo, pa tudi kitaro je "privil" čez vsako mero dobrega okusa. Mogoče je s tem zadovoljil svoje najbolj zagrizene poslušalce, večino pa je spravil le v slabo voljo.
Edini letošnji nastop v Veliki Britaniji in prvi po štirih letih so imeli na Readingu NEW ORDER. Četverica iz Manchestra se tokrat ni odločila za promocijsko turnejo ob novi plošči Republic, pomanjkanje vadbe pa se je poznala predvsem pri izvedbi novih pesmi. Motilo je neskladje med igranjem pravih instrumentov in uporabljeno elektroniko ter playbackom, vse skupaj pa se je popravilo šele ob izvedbi starejših skladb, Temptation, Perfect Kiss in zaključne Blue Monday, kjer so New Order prikazal celo nekaj domišljije pri aranžiranju izvedbe v živo. Tako so vsaj za konec zapustili vtis tistega, kar so tako vplivno ustvarjali pred kakimi 10-imi leti.
In zaključek, letošnji festival zagotovo ni bil najboljši doslej. Videli smo nekaj odličnih nastopov že uveljavljanih skupin, v živo pa smo se lahko prepričali o sterilnosti novejše angleške rock produkcije. Številni obiskovalci festivala so bili kljub temu videti zadovoljni in to je dovoljšen garant, da se prihodnje leto srečamo na Readingu '94. (GM)

Janez Golič