READING 1994
Reading, Anglija
(28., 29. in 30. avgusta 1994)

Stuart Staples (Tindersticks), Dunaj 1996, foto: Zlato Kreč Letošnji, že 22. rock festival v angleškem Readingu je tako kot vsako leto zadnji weekend v avgustu gostil vrsto uveljavljenih imen kot tudi prihajajoče rockovske sile. Na dveh prizoriščih, na t.i. Main stageu in Melody Maker odru, se je v treh dneh zvrstilo 60 skupin in posameznikov.
Med nastopajočimi prvega dne je največ pozornosti vzbudil prvi evropski koncert skupine Hole oz. Courtney Love po smrti njenega moža Kurta Cobaina. Njen nastop je izvenel nepreričljivo, domišljavo in patetično obenem. Vse to se je poznalo tudi na samih izvedbah pesmi, kjer je Courtney Love, posebno v glasnejših pasažah, kar izgubljala glas. Kontraverzno morda, a osebno me je najbolj prepričal nastop povratnikov na festivalu, Lemonheads. Kakorkoli so Evan Dando in njegovi v zadnjih letih omilili svojo glasbo, pa izvedba in iskreno podajanje občutij prekrijejo predsodke. Večer so zaključili Cypress Hill, MTV rap zvezde, in enoten odziv publike je še enkrat potrdil popularnost te glasbene zvrsti. Očitno je uspel nastop Public Enemy pred dvema letoma odprl pot še mnogim rap bojevnikom, v naslednjih dneh so se na velikem odru zvrstili še Gang Starr, Ice Cube, Fun-Da-Mental in Collapsed Lung.
Drugi dan je potekal v znamenju britanskih izvajalcev, ki v zadnjem desetletju s svojo mlahavo držo ne predstavljajo relevantne rockovske scene. Izpostavil bi dovolj bojevit nastop Manic Street Preachers, ki so se edini posvetili Kurtu Cobainu z izvedbo njegove Penny Royal Tea. K sreči brez patetičnih komentarjev. Primal Scream so z profesionalnim nastopom upravičili status zvezd večera. Peterica je svojo mešanico funka, soula in rhythm'n'bluesa nadgradila s pravim jam sessionom, kjer so se priključili še razni gostujoči glasbeniki, najeminentnejša Dave Gahan iz Depeche mode, ki je igral orglice in Mick Jones, nekdanji clashovec, s katerim so Primal Scream odšibali Jail Guitar Door.
Finalni dan je pripadal večinoma ameriškim protagonistom. Žal so zaradi zdravstvenih težav odpadli Soundgarden, z njimi pa bi festival v Readingu že pokril vse glavne skupine iz proslavljenega Seattla. Zgodnji nastop Cop Shoot Cop nas je prebudil, ne pa tudi prepričal, a vse kaj drugega je bila pojavitev Jesusu Lizard. Pevec David Yow je že po nekaj pesmih samovoljno zapustil oder in se podal med publiko, ali bolje rečeno, nošen na rokah občinstva je odkričal svoje stihe. Helmet so pravi garači na odru, Afgan Whigs se zanesljivo prebijajo med velike, to pa že je Rollins Band. Kakorkoli je Henry Rollins mrkogleda in samovoljna persona, na odru zna vzpostaviti pristen odnos s poslušalci, medtem ko je pri petju dosleden in močan.
Medtem ko so veliki oder pripravljali za megalomanski show Red Hot Chilli Peppers, se je pod okriljem šotora odvijal umirjen, skorajda krhek performance Marka Eitzla in njegovih American Music Club. Podobno bi lahko zapisali ob bostonskem triu Morphine, ki so nas prepričali s prijetnimi pop melodijami ovitimi v jazzy aranžmaje. Zaključni nastop na odru Melody Maker je pripadel britanski šesterici Tindersticks, ki so našo pripadnost nagradili s kopico novih pesmi, kjer se je skupina izkazala predvsem z domiselno medigro violine, saksofona in Hammond orgel. Skupaj z boemskim petjem Stuarta Staplesa je bil to nadvse primeren zaključek festivala.
(GM)

Janez Golič