READING festival
Reading, Anglija
avgust 1996

Masovne rockovske veselice pod odprtim nebom so v zadnjih letih zopet pridobile na veljavi in se razbohotile predvsem na starem kontinentu. Izvajalci se selijo od enega prizorišča do drugega in izkoriščajo priložnost, da se naenkrat predstavijo več 10.000 obiskovalcem. Med najbolj cenjenimi festivali v Evropi zagotovo sodi readinški, ki se je letos odvijal že 24. zapored. Lokacija in čas odvijanja festivala mu daje prednost pred ostalimi podobnimi prireditvami v Angliji ali v ostali Evropi. Zadnji konec tedna v avgustu je obenem konec počitnic, torej odlična priložnost za ponovna srečanja, in obenem je v Angliji prav zadnji ponedeljek v avgustu praznik, t.i. Bank Holiday in dela prost dan. Odlična priložnost, da si od trodnevnega žuriranja dela obvezni obiskovalci odpočijejo in naberejo potrebnih moči za novi delovni teden. Prav tako je lokacija prireditve nadvse ugodna, mestece Reading je od središča Londona oddaljeno le borih pol ure vožnje z vlakom in tisti, ki se po naporih dneva ne želijo pridružiti veseljačenju v kampu, se lahko vsak večer vračajo v prestolnico.
A časi tudi readinškemu festivalu niso bili vedno naklonjeni. Koncept festivala se je mnogokrat spreminjal, od jazz in folk usmeritve koncem 60-ih let, preko progresivnega rocka sredi 70-ih, seveda punka in novega vala na prelomu v 80-a in celo metalnih ter hard-rockovskih tendenc sredi prejšnjega desetletja. Ko je metalne horde prevzel Donnington, se je Reading znašel v krizi, dokler ni organizacije prevzela najagilnejša angleška promocija Mean Fidler. Z njeno pomočjo so se izničili predsodki, da "underground" rock pripada le manjšim klubom, saj smo v zadnjih 8 letih na velikim odru in pod odprtim nebom videli in slišali praktično vse, kar velja v polju novorockovske produkcije; pa naj si bodo to radikalne oblike ameriškega kitarskega rocka, melanholični britanski neodvisni pop, politično angažirani rap ali vsemogoča mešanja plesnih žanrov. Obenem je organizatorju vedno uspelo pridobiti za nastop dovolj popularnega izvajalca, ki je privabil dovoljšne število obiskovalcem, da si je festival omogočil kontinuiteto delovanja.
Kot običajno so tudi letos na Readingu postavili tri odre, seveda na primerno oddaljenost, da se nastopi med seboj ne bi motili. Kje bodo nastopili posamezni izvajalci, je bilo odvisno od njihove trenutne popularnosti, saj sta odra pod šotorom prenesla le množico približno 1500 in 500 obiskovalcev. Obe stranski prizorišči sta dobili ime po sponzorjih (NME in Dr. Martens), brez katerih tudi na Readingu ne gre.

LEGENDE SE VRAČAJO

Raincoats, foto: Janez Golič Festival si je z novim konceptom pridobil nenapisan sloves novorockovske prireditve. Vendar brez vračanja nazaj ni šlo. Že prvi "prenovljeni" program v letu 1988 je ponudil recimo Iggyja Popa in Ramonese, da bi se potem vsa ta leta vračala druga slavna imena, kot nekakšna vez med starim in novim. Letos so se recimo na glasbeno sceno vrnile Raincoats, ki so po nekaterih podatkih začele glasbeno pot že pred dvajsetimi leti, zagotovo pa je njihov prvi album izšel leta 1979. Kakorkoli, dekleta zagotovo niso več najstnice. V njihovem nastopu ni bilo mladostne jeze, zato pa dame v zrelih letih še niso za predčasni pokoj. Predstavile so večinoma gradivo s povratniške plošče Looking In The Shadow, in šele na vztrajno ploskanje in žvižganje navdušenja so se vrnile in nam ponudile Lolo. Resda z manjšimi napakami v izvedbi, ampak komu mar.
Med etabliranimi zasedbami so na velikem odru zopet blazneli teksaški Butthole Surfers. "Popoldancem" žal ni bilo namenjeno prav veliko časa, komaj več kot pol ure, ki jo je bilo treba čimbolj racionalno zapolniti. Buttholi so to storili z izborom pesmi, osredotočili so se na kratke in udarne komade predvsem z zadnjih dveh plošč. Manjkali so obvezni psihadelični kitarski izpadi, tako da je Gibby prevzel vlogo glavnega akterja. Nočni naliv je ravno prav zmehčal zemljo, da je domiselen obiskovalec iz le-te oblikoval kepo in jo zalučal na oder. Zgledi vlečejo, in že čez nekaj trenutkov se je proti Gibbyju vsul rafal podobnih iztrelkov. Glavni Butthole je kmalu uvidel, da na verbalni ravni ne bo umiril razposajenega občinstva, zato je posegel po podobno bojeviti taktiki - že v zraku je lovil je blatne kepe in jih z velikim veseljem vračal v avditorij. Na koncu je slavno razglasil rezultat - večkrat sem vas zadel kot vi mene!
Lee Ranaldo Med vsemi glavnimi nastopajočimi bi si naziv novorockovske zasedbe zaslužili kvečjemu Sonic Youth, žive legende newyorške in še kakšne scene, ena najvplivnejših kitarskih skupin zadnjih 15 let. Priznam, po vseh ploščah in koncertih, ki sem jih že prebavil, si nisem obetal posebne vzburljivosti. A ko skupino postaviš ob bok kopici mlahavih angleških bendov, potem Sonic Youth še vedno kraljujejo. To ni več isti bend kot tisti pred desetimi leti, ko so prvič v Ljubljani zganjali nekontroliran hrup, vtikali med kitarske žice vsemogoče predmete in padali iz ritma. Ne, sedaj je to profesionalna skupina, ki pa znotraj rockovskih obrazcev še vedno najde ogromno manevrskega prostora. Predvsem po zaslugi obeh kitaristov, ki z neverjetno natančnostjo obvladujeta inštrument ob vsem bogastvu zvokov. Vrhunec je pripadel desetminutnem soničnem tripu v srednjem delu skladbe Diamond Sea, ko sta Lee in Thurston preglasila ritem sekcijo in zahrumela iz vseh orožij. Osvetlitev je tu le zaradi poudarjanja zvočnih učinkov, in hitro utripajoča stroboskobska luč je opravila odlično delo. V nekaj več kot uri nastopa so Sonic Youth predstavili celoten spekter svojega početja, kjer so se vsi razen Shelleya predstavili kot vokalisti, pesmi pa so rangirale od drveče Sugar Kane, melanholične Sweet Shine, posvečene najmlajšemu članu sonične družine, do škripajoče Washing Machine in youngovske Diamond Sea. Pozabite na zadnji album, kjer se zdi, da so fantje in dekle naveličani lastne glasbe, naredite si uslugo in si jih ob prvi priliki oglejte v živo.

BLIŠČ IN BEDA MTV ZVEZD

Kot že omenjeno, organizator festivala v Readingu je v zadnjih letih vedno uspel pripeljati res zveneče in obenem aktualno ime, pa naj si bodo to Red Hot Chilli Pepper, Neil Young s člani Pearl Jam, Nirvana in Pixies v času največjega buma ali pionirji britanskega elektro popa New Order. Letos je večina tovrstnega bremena padlo na vedno vračajoče Stone Roses. Zamenjava kitarista praktično tik pred nastopom ne more biti izgovor za obupno petje čez vse meje dobrega okusa povzdignjenega Iana Browna, bogata koreografija in dodatna plesalka ne moreta prikriti sterilnosti omehčanega funk-rocka ritma in scenske luči ne poživijo napol spečih melodij. Saj ne, da bi človek pričakoval ne vem kaj, ampak vsaj profesionalen in zavzet nastop. Tako pa je vse odzvenelo v stilu "poberimo denar in zbežimo". Sam bi že pokazal temu Ianu Brownu, zaprl bi ga v temno klet, brez hrane in piajče, in ni izhoda, dokler se fant ne nauči osnov rockovskega prepevanja. In obnašanja še posebej.
Tudi ostali, ki jim je bilo namenjeno mesto med glavnimi nastopajočimi, so si privoščili več blišča kot glasbene prepričljivosti. Offspring so sicer korektno odprašili svojo varianto novega punka, ampak tu so devetdeseta. Rage Against The Machine zdogočasijo že po treh komadih, zgrajenih na prežvečenih funk-metalnih vzorcih, Prodigy pa vržejo v en koš vse, kar se da. Nastane zbrka tehno ritmov, hip-hopovskih poskočnic in vsiljivega nastopaštva glavnega čudaka. Drugi dan so z veliko najavo nastopili Garbage, še en MTVjevski bend sestavljen iz članov slavne zgodovine. Ampak to je samo korektno izveden industrijsko instantni pop-rock za hitro konzumacijo. Pevka je res karseda živahna na odru, miga z boki in premetava noge visoko v zrak, a glasek šepa. Kako naj človek potem zdrži še naslednike manchesterskih Happy Mondays, sedaj kot Black Grape z nepopravljivo zadetim in zavaljenim Shaunom Ryderjem. Ne, to bi bilo zame, ki vseeno iščem kanček zdrave inovativnosti in stila, preveč. Sem res zgrešil prostor in čas?

ODREŠUJOČA MANJŠINA

V treh dneh se na treh odrih "zgodi" ogromno različne glasbe. Niti teoretično si obiskovalec ne more ogledat več kot tretjino programa, vsaj po doslej znanih fizikalnih zakonih ne. Kondicijsko dobro pripravljen novinar z nadpovprečnim razvitim čutom za odgovornost do poklica, bo morda opravil z dvajsetimi skupinami, sam sem uspel nekje polovico tega. Ostalo "preletiš" mimogrede, komad, dva in adijo. Ne ostane drugega, kot da si predhodno pripraviš plan dela, prepišeš čas in kraj nastopa zanimivejših skupin (kar povsem deluje, kajti organizator se drži "voznega reda" kot japonska železnica) in se v skladu s tem pojavljaš pod posameznimi odri. Omembe vreden nastop je izkazala Leslie Rankine kot Ruby in svoj trip-hop v živo predstavila s pravim bendom, a brez sodelavca Marka Walka. Med kopico podobno (če ne kar isto) zvenečih britanskih kitarskih pop skupin so pravo osvežitev pripravili le bendi iz drugih celin. Newyorški Soul Coughing spajajo občutljiv vokal a la Mark Eitzel z jazzy aranžmaji, ki jih izvabljajo iz samplerja, ritem pa je (zopet) rahlo hip-hopovsko obarvan in podprt z akustičnim basom. Res, pravi balzam za ušesa.
Tortoise, foto: Janez Golič Še dlje so šli v spajanju raznorodnih žanrov čikaški Tortoise, tokrat z gostom, jazzovskim kitaristom Jeffom Parkerjem. V živo si skupina privošči še več svobode, glasba postane ob bogatejši ritmiki organska, živost njihovega nastopa pa podpira še aktivna igra dveh kitaristov in basista. Kar zares navduši, je njihov nevsiljiv spoj raznorodnih vplivov, ko že mislimo, da smo jih ujeli in jih "obdolžimo" koketiranja s jazz-rockovskimi frazami a la Weather Report, preskočijo v elektronsko škrtanje in efektno zaključijo nastop z duelom na vibrafonih. Kot vedno so bili odlični avstralski Dirty Three, skopo odmerjen čas zgodaj popoldne so izkoristili za predstavitev gradiva z nove plošče Horse Stories, ki v času Readinga še ni izšla, a nekateri smo že zahtevali njihovo izvedbo grške narodne I Remember A Time... Kogar ta ne premakne, mu res ostane le še mlahavi brit-pop ali avtomatsko odzivanje na t.i. rave partyju. Kajti, tudi za to je bilo poskrbljeno, za tiste najvztrajnejše, ki jim 12 ur glasbe čez dan ni bilo dovolj in so potrebovali še nočno rajanje, organizirano v bližnjem rekreacijskem središču. Konec koncev, gre res bolj za druženje z vsemi pripadajočimi dejavnostmi, zahtevnejše spremljanje glasbe pa je prepuščeno manjšim, intimnejšim prostorom. A kaj, ko se ogromno odličnih skupin nikakor noče pojaviti v naših krajih, ali vsaj v bližini le teh. (GM)

Janez Golič