READING festival
Reading, Anglija
avgust 1997

Novorockovski festival v angleškem mestecu Reading je letos proslavil svojo 25. pojavitev. V tem obdobju se je zgodilo marsikaj, a festival je vedno poskušal zajeti aktualno dogajanje v rocku. V prvi polovici sedemdesetih t.i. progresivni rock, kasneje punk, skozi osemdeseta je sledilo celo obdobje heavy metala in hard rocka, zadnjih deset let pa je festival prevzela agilna organizacija Mean Fiddler in pripeljala na Reading praktično vsa aktualna imena svetovne rockovske scene.
Kakor koli obrnemo, tako samo mestece Reading kot tamkajšnji festival ostajata v Angliji. Sedaj, ko je celo k tradiciji nagnjena "Amerika" pokleknila pred invazijo brit-popa in vsemogočih plesnih hibridov in je od t.i. grungea ostalo bore malo, novih skupin, ki bi prepričale v okvirih določenega žanra, skoraj ni. Spajanje nespojljivega je postalo prej pravilo kot izjema.
Že program letošnjega festivala kljub več kot stotim nastopajočih na štirih odrih ni obetal. Uvoz (vedno zanimivejših) ameriških skupin je bil minimalen in se je v zadnjem trenutku še zmanjšal za Royal Trux in L7. Kar ostane je kup anemičnih v nebo povzdignjenih angleških skupin, ki jih je medsebojno že nemogoče ločiti. Med vsemi Cast, James in Suede so nekaj več energije in zavzetosti na odru pokazali le Manic Street Preachers, ki se bolj kot na mlačni brit-pop navezujejo na zlata leta britanskega rocka, predvsem na The Who in Kinks. Zagotovo pa so od angleških skupin največ pokazali londonski Penthouse in bi njihov nastop zlahka postavili ob bok slavnim ameriškim skupinam Jesus Lizard ali Jon Spencer Blues Explosion. Frontman Charlie ne pozna poziranja na odru, ampak se dobesedno razdaja, animalično skače in se zvija na tleh. Ostali z neverjetno energijo in uigranostjo pletejo natrgan kitarski zvok in pri tem prelijejo na litre znoja. Povsem nekaj drugega so po novem Cornershop, v angleškem inovativnem dogajanju ena najbolj cenjenih skupin. Vsi člani skupine na odru delujejo kot na slabo organizirani vaji, in kljub dejstvu, da so predstavili kup povsem novih pesmi, jim razglašenosti ne moremo odpustiti. Formalno so njihovi postopki nadvse zanimivi, mešajo tradicionalno indijsko glasbo, izvedeno s prav takimi glasbili, in beli funk, le izvedba šepa.
Stereolab, foto: Janez Golič Podobno mešanje raznorodnih vplivov podajajo Stereolab, v Angliji živeča skupina pritepena z vseh koncev sveta. Medtem ko na ploščah še uspevaju predstaviti bogato zvočno podobo, v živo svoj easy listening precej poenostavijo in zapadejo v dolgčas. Zdi se, kot da te manjše skupine še niso zrele za veliki oder in bi se dosti bolje odrezale v klubskem ozračju. Tega se verjetno zaveda tudi Jon Spencer, saj si je na velikem odru z monitorji zgradil intimni prostorček in ga zapustil šele na vrhuncu nastopa, ko je prepustil glasbo preostali dvojici blues eksplozije in se sam le z mikrofonom v roki podal pod oder. Podobno sproščeno so odprašili svoj hardcore-punk Descendents, in med spevne stare in nove uspešnice nanizali nekaj tehnično zahtevnejših skladb. Še več drvečega punk rocka so ponudili bendi, ki jih druži založniška hiša Epitaph in so prvi večer zavzeli oder pod na novo postavljenim šotorom. Med njimi celo tako znana imena kot so Pennywise ali Sick Of It All. Melody Maker je kot eden od sponzorjev festivala postavil svoj šotor in tam gostil večinoma imena novejšega angleškega dogajanja. Zadnja leta je zraven tudi znani izdelovalec bullerjev Doc Martens in pod svojim šotorom gosti manj znana, a zato nič manj prepričljiva imena.
David Eugene Edwards, foto: Janez Golič Med temi so povsem upravičili visoka pričakovanja 16 Horsepower, sedaj kvartet iz Denverja, a žal smo jih videli in slišali le redki. Fantje pač niso sopotniki sodobnih modnih vetrov. So prej zagledani v tradicijo ameriškega hillbillyja, ki ga prašijo z energijo kakih Gun Club. Obenem strežejo s širokim asortimanom glasbil, da kljub podobno strukturiranim skladbam ne zdolgočasijo. Manjše razočaranje so pomenili obetajoči Jonathan Fire Eater, ki se prav tako spogledujejo s tradicijo, a to predvsem britanskega rocka šestdesetih.
Edini, ki so opravičili sloves glavnega nastopajočega na velikem odru, so bili Metallica. V primeri z zvezdami prejšnjih dveh večerov, Suede in Manic Street Preachers, Metallica do popolnosti obvladajo oder in občinstvo pod njim. Uspevajo združiti to, kar se je pred leti zdelo nemogoče - sedaj pripadniki vseh možnih žanrov in gibanj z enakim navdušenjem spremljajo drveč nastop veteranov. Ponudijo punkovsko himno So What, z neverjetno natančnostjo izstrelijo Battery, nas zazibajo z Nothing Else Matters, s tem da na izvedbeni ravni ni napak. Zvok je takorekoč popoln, vokal, čeprav močan, vseskozi artikuliran in čist, fantje pa, sedaj lepo ostriženi, nam ob vseh obveznih kletvicah dajo vedeti, da gre le (še) za zabavo. (GM)

Janez Golič