HUGO RACE + TRUE SPIRIT
Long Time Ago
(Glitterhouse/Panika, 2001)

Long Time Ago je več kot dobrodošla dvojna zbirka pesmi, ki jih je Hugo Race posnel sam ali v sodelovanju s spremljevalno zasedbo True Spirit in večinoma že objavil na devetih albumih. Dobrodošla že zato, ker je večina njegovih rednih plošč težko dosegljivih, izšle so pri različnih evropskih založbah in le redko dočakale ponatis. Obenem je kompilacija priložnost, da se objavi posnetke, ki iz kakršnih koli razlogov niso našli mesto na predhodnih ploščah, nekatere druge, že objavljene, pa je Hugo naknadno remiksal, ne z 'klasičnimi' postopki poudarjanja plesne narave le-teh, ampak je podčrtal poglavitne sestavine pesmi. Torej je Long Time Ago revitaliziran prerez zadnjih dvanajstih let tega avstralskega preseljenca, plošča, ki ga postavlja bliže ob bok ostalim ustvarjalcem umazanega rockovskega bluesa.
Od vseh, ki so bili ustvarjalno povezani z Nickom Caveom oziroma The Birthday Party in kasneje The Bad Seeds, Hugo Race še najbolj trmasto vztraja pri izvornemu duhu njihovega početja, če ne zvočno, pa po občutkih, ki jih posreduje. Ali bolje, tako preprosto čuti in živi. Osnova njegove glasbe je še vedno blues, v najizvornejši obliki se mu posveti le s kitaro in počenim glasom, takrat najlaže prelije občutek osamljenosti v pesem. To je urbana osamljenost, introvertirana velemestna paranoja, brezupno iskanje, ki si ne pusti vzeti romantičnih idealov. Išče jih po vsej stari celini, predvsem v Nemčiji, tudi Italiji, Belgiji, in se vedno znova vrača v Melbourne. Long Time Ago je tudi dnevnik teh selitev, odmev prostorov oziroma njihovega duha. V okviru zbirke se je znašel posnetek John The Revelator, narejen v živo na Metelkovi leta 1994, na njegovem prvem nastopu pri nas. Je le eden od tistih, 'posvečenih' nekdanjim prostorom za železno zaveso, kajti navdih mu ponujajo kulturna, politična in sploh družbena sečišča. Z ostalimi 'Avstralci' je nekaj prvih let v Evropi preživel v Berlinu, kasneje je rad obiskoval nekdanje vzhodno-evropske države, tam ne le igral, ampak se nastanil in se oplajal z novim okoljem.
Zbirka Long Time Ago odzvanja v temačnem vzdušju. Zvok je zamolkel, nikakor se ne razživi. Kaj šele, ko se Race odmakne od značilnih blues vzorcev oziroma jih podloži z industrijalskimi potujitvenimi efekti ali celo zaide v psihadelijo brez prave smeri. Šele v kontekstu celega dvojnega albuma, ti odmiki dobijo svoj pomen, sestavijo sliko njegovega početja. To je še najbližje sinonimu reke, ki ga je tako elegantno, prav nič ceneno, povzel po starem C&W napevu River Of No Return: “There is a river, river of no return, sometimes it's peaceful and sometimes wild and free.”
Njegova bo, verjamem, tekla še dolgo.
(Muska)

Janez Golič