RADIAN
Chimeric
(Thrill Jockey, 2010)
Dunajski trojec Radian si je po treh albumih vzel kar nekaj let odmora, predvsem za premislek, kako naprej. Kreativci, ki dajo nekaj nase, se pač ne želijo ponavljati. Običajno je že tako, da se z leti zgladijo robovi, če ne zavestno, pa vsaj podzavestno ustvarjalci želijo doseči večjo pozornost, vsaj zaradi golega preživetja, če ne že zaradi priznanja s strani širšega občinstva. Radian so bili že blizu močno utrujenega post-rocka, blizu njegovih prežvečenih fraz in verjamem, da jim ne bi bilo težko prestopiti v skupno ligo z Mogwai in Tortoise. Ampak to ne bi bilo to, potrebno je bilo najti pot drugam.Čas od zadnje revolucije v popularni glasbi se šteje že v desetletjih. V smislu izvirnosti moramo biti zadovoljni že z malimi evolucijskimi koraki. Radian so ga naredili v smer radikalizacije lastnega pristopa. Robov niso zgladili, ampak kvečjemu priostrili. Že uvodni trenutki plošče oznanjajo neposrednejši zvočni napad, saj so naravni zven bobnov prignali v območje popačenja, in temu zvesto sledijo še bas in kitara, in tokrat v manjši meri še sintetizatorji. Radian so se tokrat zavestno ognili uporabi sintetiziranih zvokov, raje so se oprli na lastno fizično moč, kar je še posebej izrazito v vrhuncih skladb. Obenem je glasba napol improvizirana, le post-festum so Radian skladali v studiu, ko so skupaj lepili kose, ki niso bili posneti kot celota.
Radian niso radikalizirali le zvoka in skladateljskega pristopa, zaostrili so tudi odnos med hrupom in tišino, kar je bil vedno njihov glavni predmet zanimanja. Tu so izjemno pomembni dobro ozvočeni mikro zveni, šumi in škrebljanja, ki jih proizvajajo večinoma kar s »klasičnim« rockovskim instrumentarijem. S taistim lahko pritisnejo do zgornje meje decibelov, ko zvok že trga ušesna tipala. Vmes se Radian sproščajo s tem delikatnim post-rockovskim drncem, ki, kakorkoli ga že obrnejo, nese v zanesljive, že slišane vode. Kar loči Radian od drugih, premnogih post-rockovskih skupin, je pozornost do detajlov, do zadnjih komaj slišnih zvokov. Večji del plošče se zdi, da Radian pravzaprav lovijo same sebe, da jih nekaj časa vodi glasba sama, in potem se položaj obrne, in Radian vodijo zvočni tok. Razmerje je natanko enako razmerju med improviziranimi deli in trdnejšimi skladateljskimi kosi. Tak pristop pa omogoča neslutene možnosti koncertnega predstavljanja in zdi se, da je studijsko delo šele odskočna deska za nastop pred občinstvom.
Ne, Chimeric ni revolucionarna plošča, je pa odličen dokaz samostojnega muziciranja tehniško dovršenih glasbenikov, ki tega znanja in izkušenj ne uporabljajo za izkazovanja lastnega ega, temveč za nadaljnjo uglaševanje lastnih temeljnih zamisli. Če Radian že sklepajo kompromise, jih sklepajo z njih razumljivim razlogom. Še vedno je na albumu Chimeric za dobro polovico poigravanja na robu introspektivne tišine. Prilagoditi se mora poslušalec.
(Rock Obrobje, januar 2010)
Janez Golič
