Cinderella's Big Score
Women of the Punk and Indie underground
Maria Raha
(Seal Press, 2004)

Zgodba Marie Raha je tudi zgodba o tem, kako vplivna in pomembna je pravzaprav kulturna in glasbena zvočna kulisa, ki te obdaja v obdobju odraščanja. Potem, ko se je tudi sama preizkusila v igranju v rokovskem bendu, preposlušala veliko koncertov in plošč, je preko službe receptorke pri newyorškem Time Out-u prišla do prvih priložnosti, da svoje kritiške zapise tudi objavi. Svojo pripadnost rokovski kulturi, ki jo je oblikovala in vseskozi večno navdihovala pa je nedvomno kronalaz obsežno zbirko zapisov o transgresivnih ženskah neodvisne glasbene scene Cinderella's Big Score.
Toda tudi okolje samo po sebi, ni dovolj. Pomembna je lastna izbira vsebin, naklonjenost tematiki, dovzetnost za prave kreativne izbire, veliko pristne radovednosti in volje do raziskovanja in iskanja zanimivih in drugačnih umetniških vsebin. Spol je seveda tu v ospredju, ni pa glavno vodilo raziskovanja, kajti kar izskoči iz njenega izbora umetnic, glasbenic, je njihova izredna pestrost in drznost v umetniškem izražanju, bodisi pri razbijanju zvočnih meja, kot v pisanju lirike, produciranju, vodenju založb, nastopanju.
Knjiga je v bistvu avtoričin poklon vsem ženskam, ki so nekoč in ki še aktivno prispevajo pri kreiranju punkrokovske in neodvisne underground glasbe. Maria Raha je svoji študiji posvetila deset let življenja, ki se je na nek način prepletalo z vsebinami, ki jih je v knjigi izpostavila. Uvodoma nas seznami z dilemami definiranja določenih terminov, od tistega, »ženske v rokovski glasbi«, ki ga lahko razlagaš na tisoč in en način, do členitve bistvenih izrazov kot so indie , pa underground…Stereotipe, s katerimi opleta predvsem mainstream tisk, najbolje sesuje s sočnimi, iskrivi, vedno bistro nabrušenimi primeri iz resničnega življenja glasbenega»podzemlja«. Knjiga je tudi študija skupnosti, ki ponosno zavrača socialne in družbene norme in hkrati brezkompromisno opozarja na družbeno hipokrizijo, zlaganost, plehkost, seksizem, šovinizem in homofobijo. Vse to so poudarki, ki jih avtorica spretno in inteligentno vstavi v svojo strukturo knjižnega dela. Maria Raha v študiji raziskuje ženske umetnice v ameriški in britanski popularni glasbi. Njihovo ustvarjanje skuša na več mestih vplesti v širši družbeni kontekst in obenem opozoriti, kako pogumne in povsem avtentične so bile te umetnice v primerjavi s prevladujočo sliko družbeno kulturnega trenutka časa. Začetna pozicija je leto l970 s tipičnimi predstavnicami Patti Smith, The Runaways, Debbie Harry, Exene Cervenka in Posion Ivy, do Siouxie Sioux, Lore Logic, Poly Styrene, Joy de Vivre in Eve Libertine , Raincoats. Obdobje osemdesetih uvaja Lydia Lunch, pa Kim Gordon, Wendy O.Wiliams, Kim Deal. V devetdesetih je izpostavila poglavje z Mio Zapata, pa skupino Hole, L7, Tribe 8, PJ Harvey, Bikini Kill, Bratmobile, medtem ko novo tisočletje pripelje do Sleater Kinney, Le Tigre, Peaches, The Gossip, če omenim samo nekatere. Poglavja uvede povsem kronološko, glasbeno dogajanje skorajda po pravilu umesti v širši družbeni kontekst, minuciozno začini s številnimi viri in citati dotičnih sopotnikov časa, kritikov, odvisnih in neodvisnih medijev, vsako poglavje pa zaključi s samokritično razlago, zakaj je posameznica pritegnila njeno pozornost.
Avtorica je črpala iz najbolj referenčnih knjig s področja zgodovine popularne glasbe, izpostavila pa je tudi znane citate iz intervjujev, ki so jih posamezne glasbenice in glasbeniki imeli v rokovskem časopisju, še posebej dragoceni so odlomki iz takratnih fanzinov, ki beležijo drugo, pristno plat underground glasbe, knjigo pa sklene diskografija vseh vpletenih glasbenikov in glasbenic, skupin in impozantna bibliografija.
Pisava Marie Raha je lahkotna, preveva jo entuziazem do estetike in etike underground glasbe in vsega, kar je povezano s tem fenomenom. Njeni zaključki so preprosti, tako v primerih, ko se ukvarja z upornimi puncami v glasbi (Rebel Girl), kot v primerih, ko išče preplet med političnim in neodvisnim glasbenim dogajanjem. Ali drugače povedano, Maria Raha zapisuje in ponovno glasno opozarja in izpostavlja glasove neposredno vpletenih glasbenic, vseh tistih, ki so pomembno vplivale na razvoj popularne godbe in so pogosto (še vedno) izpuščene iz današnjega glasbenega spomina.
(Muska, november-december 2009)

Varja Velikonja