THE RAPTURE
Echoes
(DFA/Multimedia, 2003)
Danes se je že težko komurkoli pretvarjati, da rockovski bendi delajo nekaj izvirnega. Po novem newyorški kvartet The Rapture (preseljen iz Seattla) ne ovinkari, naslov drugega albuma je povsem ustrezen in pošten – Odmevi. Pevec Luke Jenner se niti najmanj ne trudi, da bi prikril podobnost z Robertom Smithom iz The Cure, saj nanj spomni ne le z barvo glasu, temveč tudi po načinu petja in celo z besedilom uvodne skladbe Olio. Ločnico predstavlja podkrepljen zgodnji acid house iz detroitskih tehno klubov, kar sta pritaknila producenta in lastnika založbe DFA, Tim Goldsworthy in James Murphy. Takoj v naslednji pesmi, Heaven, pa se The Rapture razživijo in razpustijo, z osnovnim rockovskim instrumentarijem si dovolijo zamike in navidezno neuigranost, kar poveča občutek živega igranja. Tretja pesem, tretji preskok. Open Up Your Heart je balada sumljive 'pristnosti', srce parajoča prošnja je zapeta v zafušanem falsetu, pa vendarle se Luke v parodiranju ljubezenskih izlivov ustavi nekje na pol poti. V I Need Your Love je že spoštljivejši do besedila, le da ga spodaj spodnaša rudimentaren disko beat z obvezno poudarjeno kontra činelo. Biser se sveti sredi albuma; resda že poldrugo leto star singel House Of Jealous Lovers združuje vse poglavitne značilnosti skupine – rudimentarno plesnost, rezke kitare, kot so jih znali priostriti Gang Of Four, in šibek vokal Lukea Jennerja, ki ne skriva pomankljivosti, ampak jih celo potencira v hripav, v grlu zatikajoč krik. V naslovni pesmi se skozi refren 'zasliši' celo Johnny Lydon, s tistim sitnim, naveličanim, prezirljivim petjem z zgodnjih plošč Public Image Limited. Skratka, album Echoes v mnogočem zveni kot 'tribute' izvirnemu angleškemu post-punku brez središčne točke zanimanja, na njem The Rapture nekritično povzemajo značilnosti dokaj širokega spektra t.i. postpunkovskih skupin. Sami vnašajo sproščeno energičnost, dajejo vtis, da se s svojo glasbo prav nič ne mučijo, da idej (drugih) ne premlevajo, ampak jih čimprej povzamejo in realizirajo. Zato so njihove pesmi nenavadno raznolike, žive in nebrzdane, obenem pa med njimi načrtno ni premora. Tak album se pač zaužije na dušek.
(Muska, december 2003)
Janez Golič
