READING ROCK AND ROLL: Authenticity, Appropriation, Aesthetics
Urednika: Kevin J.H.Dettmar in William Richey
(Columbia University Press, New York, 1999)
Naj se sliši še tako kontradiktorno, branje rock'n'rolla je stvar, ki me od nekdaj vznemirja. Eno je deliti estetski užitek z nekom potem, ko si recimo preposlušal novo ploščo, ali ko odhajaš s koncerta. Občasno lahko nastopi tako imenovan »efekt nostalgije«, ki ti ga morda sproži določen motiv. Tretje pa je tako imenovani miselni kolaž, razmišljanje in pisanje o popularni glasbi, nekje vmes med entuzističnim in akademskim pristopom. Kako metaforično opisati nek efekt, kako uspešno prenesti izkušnjo o tem, kako glasbo občutiš?In prav rockovska kritika ima lahko pri predstavljanju in vrednotenju glasbe levji delež. Kako izboljšati stil pisanja o rokovski glasbi? Kako bolj sveže predstaviti nov glasbeni fenomen? Kako »brati« rock and roll? Pomislimo, naprimer, kolikokrat nas je rockovska kritika vzpodbudila, da prisluhnemo na večplasten način? Ali nam vsaj poskušala pokazati kako?
Da v razmišljanjih nisem osamljena, me je pred kratkim v celoti prepričala knjiga esejev z obetajočim naslovom Reading Rock and Roll.
Končno knjiga o načinu pisanja in razumevanja rock'n'rolla. Pisana z vidika ljubiteljev glasbe, ki o njej razmišljajo, jo poslušajo in vrednotijo. V trinajstih zbranih esejih skušajo avtorji skozi estetstke užitke potegniti paralele z ostalimi oblikami sodobne umetnosti. Kajti, kljub tridesetletnem obdobju rockovskega kritištva, se slednje še vedno ne more primerjati z recimo filmsko kritiko, kaj šele z ostalimi, bolj tradicionalnimi oblikami umetnosti. Vzrokov je nedvomno več. Največkrat pa so stvari zgrešene že v samem izhodišču. Znani ameriški frik in večni cinik Frank Zappa je pisanje o rocku opisal kot situacijo, »ko ljudi, ki ne znajo govoriti, intervjuvajo ljudje, ki ne znajo pisati, za ljudi, ki ne znajo brati«. Najbolj reprezentančna opazka o glasbi pa je tista znana, Elvis Costellova: »Pisati o glasbi je tako, kot da bi plesal na arhitekturo«. Izjave obeh umetnikov prav gotovo letijo na pogosto smrkavo, odbijajoče, netočno, malomarno pisanje v medijih.
Rockovska kritika naj bi se navdihovala iz svojih subjektov, vendar naj bi bila istočasno ločena od njih. Morala bi biti senzualna, psihološka in bistra. In ne nazadnje bi morala stati na lastnih temeljih, brez uslug cenenih trikov in razvpitosti subjektov, sebi kot v opravičilo. V današnji fazi razvoja najdemo rockovsko pisanje na absurdno širokem nizu pristojnih mest: od nacionalno potrošniških revij do lokalnih tednikov, od fanzinov do univerzitetnih antologij, od dnevnikov do reklamnih letakov založb, promotorjev koncertov, trgovin. Kljub različnim pristopom in nivojem pisanja, ostaja rockovska kritika še vedno v kulturnem getu. Kaj lahko storimo, da bi stvari spremenili?
Vzpodbujati kritiški jezik, ki bi lahko pognal celoten spektrum kontekstov, s katerimi se ukvarjajo tudi pisci v čudoviti knjigi Reading Rock and Rol, je razvojna pot, ki jo skušajo v knjigi doseči. Ena najbolj prezrtih prednosti pisanja o popularni godbi je to, da je popularna. Kljub temu, da je zanjo zainteresiranih veliko ljudi, od povprečnih bralcev do ekspertov, naprimer. Nasprotno pa za pisanje v množično distribuiranih medijih velja, da popularnost subjekta ne potrebuje površne obravnave. Vrzel med resnostjo in zabavo, med strastjo in analizo, je mogoče zapolniti na več načinov. Veliko je pristopov do kritiškega dela in kar nekaj poti, kako vzpodbuditi, zgraditi in navdahniti občinstvo v informirane poslušalce in bralce.
Knjiga Reading Rock and Roll predstavlja dragocen korak k širjenju številnih kulturnih meja, gre za način, da premakneš stvari v pravo smer. »Namesto, da se vsi skupaj, umetniki in pisci, novinarji in akademiki, posamezno umikamo v svoje ločene svetove, kjer samozadovoljno govorimo sami s sabo«, ugotavlja Anthony De Curtis v svojem Intru, «bi vsi skupaj morali poiskati nove smeri komunikacije. In dokler bodo kritiki nadaljevali svoj lasten ples, sploh ne bo važno, ali sploh plešejo«. Saj res, koga briga.
Zbirka esejev prinaša pomembno raziskavo sodobne popularne glasbe, ki je bolj kot karkoli drugega zaznamovala naše stoletje. Pisana neformalno in obenem teoretično poučno s spoštovanja vredno, očarljivo energijo. Urednika sta zbrala bogastvo izobraženih, izvirnih in bistrih piscev, ki nam izvajajo najbližja branja rockovske glasbe. Od skrbne raziskave vlog vdanosti in ženske seksualnosti v preobleki Courtney Love in Madonne, do preračunljive uporabe in zlorabe jezika pri Georgu Clintonu, do referenc Elvisa Costella v sodobnih novelah in uporabe rocka sedemdesetih let v sodobnih filmskih soundtrackih. V lucidnem uvodnem eseju, Modeling Authenticity, Authenticating Commercial Models, Michael Coyle in Jon Dolan odpirata sporno vprašanje o izvirnosti in ponovni raziskavi tradicionalne delitve rockovskega kritištva na avtentično umetnost in komercialni uspeh, verjetje, da je »pravi« rock izziv hierarhiji, povratek k čisti, nekomercialni obliki. Kar nekaj esejev raziskuje različne medpovezave med estetiko, politiko in ekonomijo rocka. V esejih, ki analizirajo dvosmeren dialog med rockom in ostalimi neglasbenimi diskurzi, je ta obsežna tema najbolj opazna: kako si je rock prilastil in bil prisvojen s strani sodobnega leposlovja, filma in video umetnosti. In ena izmed zanimivih tez, ki jo izpostavljajo avtorji je, da je rock dejansko že od nastanka služil kot neke vrste artistični laboratorij, kjer so se oblikovale številne sodobne, umetniške tendence.
V zbirki esejev so pisci predvsem poudarili besedila v rokovski glasbi.S tem, da so zajeli različna in večplastna branja, so želeli doseči nek »intertekstualen« pristop do rockovske glasbe. Rockovski kritik mora raziskovati v vseh smereh. Kajti kljub pastem in kratkovidnosti novega kritiškega branja se urednika Kevin J.H.Dettmar in William Richey zavedata in verjameta, da postmodernistične teorije omogočajo branja, ki posvečajo pozornost drobnim detajlom individualnih kompozicij, medtem, ko jih umeščajo znotraj socialnih, zgodovinskih, političnih in kulturnih kontekstov. Če upoštevamo zgolj slušno glasbeno dimenzijo, pomeni sprejetje intertekstualnega pristopa do rocka nekaj, kar je krepko nad pomeni standardnih litararnih analiz.
Prav osredotočenost na besedila je odlika, ki ločuje pričujočo zbirko esejev od ostalih akademskih študij rockovske glasbe. Izstopa pa tudi silna želja, in sicer, da bi pisci, zbrani v zbirki skupaj z novinarskimi kritiki, ustvarili bolj živahen in strasten način rockovskega kritištva. Z drugimi besedami, odklanjajo, da bi teoretični diskurz iztisnil življenje iz njihovih pisav.
Heterogenost zbranih tekstov v knjigi Reading Rock and Roll se tako lahko bere kot znak živahnega raziskovanja in skupen rezultat je nek eklekticizem, ki zadovolji še tako zbirčnega bralca.
(Muska, junij/julij 2001)
Varja Velikonja
