LOU REED - A Life
Anthony DeCurtis
(Little, Brown and Company, 2017)

Priznam, ob dejstvu, da je Anthony DeCurtis znani novinar glasbene revije Rolling Stone, sem bil zadržan že pred branjem njegove biografije o Louju Reedu. Rolling Stone je konzervativna revija, zazrta v klasičen rock in redko naklonjena odklonom. Lou Reed pa, lahko bi zapisal, je kar pojem odklona od dominantnih smernic v popularni glasbi.
Znano je, da je bil Lou Reed problematičen karakter na celi črti. Nepredvidljiv, neposreden, nezanesljiv, trmast, nesramen, samovoljen. Težave z njim so imeli praktično vsi, ki so prišli z njim v neposredni stik – novinarji, sorodniki, člani glasbene zasedbe, ljubimci in ljubimke, žene, koncertni organizatorji, predstavniki založb... Redki so imeli srečo, da se je Lou spoprijateljil z njimi. In še takrat se je prijateljstvo lahko končalo čez noč. Po drugi strani pa je bilo nekaj ljudi, s katerimi se je Reed družil brez zadržkov, in do teh ljudi se je obnašal izjemno dobrohotno, celo uslužno, odkritosrčno... Eden teh je bil glasbeni novinar Anthony DeCurtis.
Iz naključnega srečanja na letališču se je razvilo prijateljstvo, ki je trajalo praktično do Reedove smrti leta 2013. Anthony je tako še za časa življenja Louja Reeda objavil nekaj obsežnih intervjujev, ki jih je pedantni Lou avtoriziral, vedno se je rad pokazal v natanko taki luči, kot je želel sam. Po Reedovi smrti se je Anthony odločil tudi za pisanje pričujoče biografije, v kateri je lahko zapisal stvari, ki jih prej iz spoštovanja ni želel. "Negativnih" plati Loujevega življenja je ogromno, in nekateri pisci so se oprli ravno na te, ga prikazali kot sebičnega in vase zagledanega glasbenega poeta (najboljši primer je biografija Victorja Bockrisa). Po drugi strani je ta vzvišena drža privlačila nekatere kritike, ki so Louja nekritično oboževali (najboljši primer je Lester Bangs, ki je branil celo "neglasbeni" album Metal Machine Music). Anthony DeCurtis se je očitno zavedal te dvojne možnosti pogleda, in uspelo mu je v največji možni meri "objektivizirati" njegovo življenje, ravnanja in predvsem, glasbo.
Namesto uvoda DeCurtis postreže s prigodo. Lou Reed je bil vabljen na pogovor s študenti univerze v Pennsylvaniji. Lou Reed je takoj postavil nekaj posebnih pogojev, organizatorji pa so mu ustregli. Zadnji dan pred dogodkom pa so iz njegovega PR oddelka sporočili, da ga ne bo. In vendar se je naslednji dan pojavil na prireditvi, po debati s študenti se je celo družil z njimi, podpisoval plošče in se sploh obnašal, kot da tu ni bilo nobenih nesporazumov. Okvir je postavljen.
Potem DeCurtis piše zgodbo lepo kronološko. Ne opravičuje „grdih“ dejanj, jih pa natančno popiše in opremi s številnimi izjavami ljudi, ki so bili blizu. Tudi mnogi izmed njih so dali izjavo šele sedaj, po Reedovi smrti. In večinoma govorijo o njem spoštljivo, ne glede na težave, ki so jih imeli z njim.
Očitno je želel DeCurtis napisati definitivno biografijo Louja Reeda. Ne manjka nič razvpitega, kar ne bi bilo zapisano že tisočkrat. Vmes so posejane podrobnosti, ki polnijo vso pestrost njegovega življenja. Kako močno je bil razočaran nad slabim sprejetjem svoje glasbe vse od The Velvet Underground naprej, za kar je mnogokrat krivil odgovorne pri založbah. Sam je raje, kakor bi stregel pričakovanjem, zavil po svoje oziroma celo nasprotoval željam svojih oboževalcev. Po meteorskem uspehu glamrockovske plošče Transformer je postregel z depresivnim opusom Berlin. Po nekaj generičnih in uspešnih ploščah je pretrgal nit s simfonijo hrupa Metal Machine Music. Ko ga je sredi 80-ih let večina že odpisala, se je vrnil z izjemno trilogijo New York, Songs For Drella, Magic & Loss. In nazadnje še sodelovanje z Metallico. Res, pri njem nisi nikoli vedel.
Anthony DeCurtis je Reedovo življenje in delo popisal na 473 neto straneh. Osebno pogrešam nekaj več širšega konteksta, v katerega bi lažje umestili pomen (oziroma odklon) Louja Reeda. Najprej držo The Velvet Underground proti takratni hipijevski kontrakulturi. Kasneje njegov položaj znotraj t.i. glam rocka. Postal je tudi ikona punka. Podlegel je zvoku osemdesetih in ponovno zasijal s tem, kar najbolje zna. Kar pomeni, da bi bila knjiga lahko še mnogo obsežnejša. Že tako zaradi natančnega opisa glasbe in predvsem določenih poudarkih na besedilih kar kliče po sočasnemu poslušanju vseh njegov plošč. Iz prve roke lahko zatrdim, da je sedanji obseg prilagojen poslušanju celotnega njegovega glasbenega opusa.
Če bi moral priporočiti le eno knjižno biografijo o Louju Reedu, bi priporočil prav to. Je poljudna, berljiva, a tudi natančna in podrobna. Anthony DeCurtis je, ne glede na to, za katero revije večinoma piše, opravil veliko delo.
(Rock Obrobje, april 2018)

Janez Golič