LOU REED: The King Of New York
Will Hermes
(Farrar, Straus and Giroux, 2023)

Ameriški novinar Will Hermes je skoraj zagotovo načrtoval izid knjižne biografije na deseto obletnico smrti Louja Reeda. Preveč sovpada. Za marsikatero glasbeno ikono bi bila ta distanca že prevelika, počasi bi zašla v pozabo, a ne Lou Reed. Zdi se celo, da se zanimanje za njegovo zapuščino povečuje. Bil je pač tako poseben, izjemen, problematičen in enigmatičen, da pritegne. Če ne bi zapustil brezčasne glasbe, njegovemu spominu vsaj na dolgi rok zgolj škandali ne bi pomagali. Njegove pesmi se še vedno poslušajo, navdihujejo, snemajo se priredbe, izdajajo se arhivski posnetki, in sploh se njegovo ime izgovarja s spoštovanjem.
Will Hermes si je naložil težko delo, že zato, ker je šest let pred njim podobno biografijo A Life spisal in objavil že Antony DeCurtis, novinar glasbene revije Rolling Stone. DeCurtis je bil še v tej prednosti, da je večkrat govoril z Loujem Reedom, kar je poseben dosežek, saj je bil Lou pregovorno problematičen intervjuvanec. Zato se je Hermes skoraj moral še globje zakopati v arhive.
Takoj uvodoma se Hermes zavaruje s priznanjem, da kaj bistvenega novega, drugačnega, ne bo razkril. O Reedu je pač napisanega in povedanega že ogromno. Ostane le zbir dogodkov, izjav, interpretacij, ki nam jasneje oriše ta izmikajoči karakter Louja Reeda.
Do samega bistva in vzrokov njegovega delikventnega obnašanja verjetno ne bomo nikoli prišli. Znano je, da so starši njegova neprimerna spolna nagnjenja zdravili z elektro šoki, ki niso prinesli drugega, kot še bolj trmasto in nepredvidljivo obnašanje nadebudnega glasbenika. Druženje s krogom umetnikom zbranih okoli Andyja Warhola, je le še potenciralo njegovo naklonjenost do družbenih in socialnih odklonov. Kar je prelil v drzne pesmi urbanega okolja, od žametne Sunday Morning do podzemne Black Angels' Death Song. Zanimivo pa je, da je vedno potreboval zunanjo pomoč, čeprav se je sodelavcev hitro otresel, če se je počutil „ogroženega“. Kot, na primer, Johna Calea, ki je postal za vse bolj pomirjajočo usmeritev The Velvet Underground moteč element. In ni ga sam vrgel iz skupine, ampak je poslal kitarista Sterlinga Morrisona, da opravilo umazano delo namesto njega. Kasneje je potreboval Davida Bowieja, ki mu je rešil samostojno kariero s produkcijo albuma Transformer. Potreboval je pripovedi pevke Nico in prve žene Bettye Kronstad, na podlagi teh je v eni noči napisal večino pesmi za album Berlin (čeprav do takrat nikoli ni bil v Berlinu). Tudi zaradi preveč zasebnih podrobnosti iz življenja družine Kronstad, se je Bettye ločila že po letu dni skupnega življenja.
Tudi spremljevalni glasbeniki so se menjali kot po tekočem traku. Kitarist Robert Quine je igral z njim cela štiri leta, dokler ni Lou ugotovil, da novinarji preveč poudarjajo odlično Robertovo igranje, njega pa skoraj ne omenjajo. Quine je moral oditi. Ko so Quinea vprašali, kako je bilo delati z Loujem v tistih štirih letih, je diplomatsko odgovoril „prvih deset dni je bilo odličnih“. Nekako pomenljivo.
Lou ni bil vedno in povsod nečimrn in pretepaški. Če je bil dobre volje, je bil prava dobričina, še posebej, ko je končno našel srečo z Laurie Anderson. Prej je ljubosumno čuval svojo glasbo pred komercializacijo, uspeh je želel doseči po svojih standardih, kasneje pa je po vzoru Andyja Warhola, ki je trdil, da je tudi prodaja del umetnosti, po vrsti prodal pravice do uporabe svojih uspešnic v komercialne namene. Predvsem Walk On The Wild Side in Perfect Day. Verjetno tudi zato, ker v zadnjih letih njegovi projekti niso bili ravno donosni, bili pa so produkcijsko zahtevni. Album osnovan na poeziji Alana Edgarja Poeja zagotovo ni bil prodajna uspešnica, cel vihar negodovanja pa je požel skupni, dvojni album z Metallico. Čeprav je bil Lou že itak vajen negativnih odzivov, vse od The Velvet Underground naprej. Jezen je bil predvsem na založbe, češ da ne znajo tržiti njegove glasbe. Nič pa ni naredil, da bi jo približal širšemu krogu poslušalcev.
The King Of New York je doslej najbolj podrobna knjižna analiza dela in življenja Louja Reeda. Kar 50 strani drobnega tiska je samo popis virov, iz katerih je črpal Will Hermes. Mestoma je želel preveč, prevečkrat se mu je zgodilo, da je iz izjav in dokumentiranih dogodkov zgolj sklepal na določeno dejanje ali navdih za pesem. Brez nedvoumnih dokazov. Naj bi bilo tako in tako zaradi tega in tega. Preveč špekulativno. Za bralca pa verjetno privlačno.

Janez Golič
(Rock Obrobje, marec 2024)