Portret: LOU REED

Težko si je zamisliti zgodovino rocka brez Velvet Underground. V svojem času so bili res prezrti, delovali so v nasprotju z idealizom hipijevske generacije, posredno so se mu posmehovali in mu postavljali ogledalo, v katerem so se zrcalili prizori temne plati Amerike. Njihova glasba je na eni strani neposredno napadala poslušalčeve slušne organe, če pa je že bila božajoča (ali žametna), so se v besedilih še vedno skrivale teme fatalnih ljubezni, nebrzdanih zabav, sadomazohizma in odvisnost od trdih drog. Take glasbe generacija konca šestdesetih let ni sprejemala, vsaj njen večinski del ne. Zato pa verjetno drži teza, ki jo je o vplivu Velvet Underground izrekel Jonathan Richman (eden njihovih redkih, a zato bolj zagrizenih fenov, saj je z njimi prepotoval kar celo Ameriko), ko pravi, da na njihove koncerte res ni prihajalo veliko ljudi, ampak naslednji dan je vsak ustanovil svojo skupino.
Lou Reed je bil gonilna sila Velvet Underground. Ne nepomembno dejstvo je, da je Reed študiral literaturo na univerzi v Syracusu, prav tako drugi kitarist Sterling Morrison. Zelo pomemben član začetne zasedbe je bil akademsko izobražen valežan John Cale. S tremi leti je igral klavir, s petimi je obvladal violo, z osmimi je že prirejal koncerte. John Cale je v New Yorku študiral na visoki glasbeni šoli, a ob tem raje sodeloval v skupini Dream Syndicate (ki je nikakor ne smemo zamenjati z nekdanjo zasedbo Steva Wynna) ob La Monte Youngu in Tonyju Conradu. Torej je v Velvet Underground prinesel avantgardna izhodišča. Na drugi strani se je Lou Reed učil rock'n'roll obrti pri založbi Pickwick Records. Ta je novačila mlade avtorje, da so pisali pesmi za velike trgovske centre. Torej pesmice, ki bodo všečne in nemoteče obenem. Na začetku skupini ni kazalo najbolje. V prvi zasedbi se je udinjal povsem neresen bobnar Angus McLise, ki je hodil na vaje točno takrat, kot se je zahotelo njemu, in ne takrat, ko je bil dogovorjen z ostalimi. Ne čudi, da so bili v vadbenem prostoru zelo malokrat vsi istočasno. Zamenjala ga je Moe Tucker, v tistem času ena redkih bobnark v rock skupini, ki je prispevala še dve posebnosti; za bobni je namreč stala in v kompletu sploh ni imela bas bobna. Na začetku Cale ni maral Reedovih pesmi, narejene so bile na akustično kitaro, imele so preveč tradicionalno obliko za avantgardno nastrojenega Calea. Ampak všeč so mu bila besedila, ki se jih je Reed učil pri svojem mecenu z univerze, Delmoru Schwarzu. In Cale se je odločil, da ostane.
Posebej v hrupnejših pesmih so bili Velvet Underground neizprosni. Lastniki klubov so jih metali ven, ker so jim odganjali goste, vse pa je postalo še hujše, ko jih je pod okrilje vzel Andy Warhol in so Velveti nastopali kot del njegove gledališke skupine. Plesalec Gerard Malanga je z reflektorjem svetil ljudem naravnost v oči in jih spraševal, kako jim je vse skupaj všeč in kaj sploh delajo tukaj. Oder je bil zavit v aluminijasto folijo, kjer se je svetloba lomila v bleščavo meglo, na vse stene dvorane pa je Warhol projiciral svoje filme. Andy Warhol je v skupino pripeljal tudi nemško igralko in pevko angelskega videza, Nico.
Sami niso imeli posebnih ambicij. Igrali so za lastno zabavo, zagotovo pa ne v zabavo obiskovalcev, večina jih je namreč sovražila. Velvetom je bilo pomembno le, kje bodo dobili svoj dnevni odmerek droge in na katero zabavo bodo šli zvečer. Andy Warhol jim je financiral tudi snemanje plošče in prispeval svojo znamenito banano na ovitku, obenem se je pod sliko še podpisal, ker se je vsem zdelo, da bo to pripomoglo k boljši promociji. Na originalni izdaji se je dalo nalepko v obliki banane na ovitku odlepiti, in spodaj se je pokazala ne rumena banana, ampak perverzno rozasta.
Kritike so se gibale od prizanesljivih do večinoma uničujočih. Plošča se je tudi prodajala pod pričakovanji in minila so leta, dokler je niso odkrile nove generacije rockovskih glasbenikov in poslušalcev.
Uvodna Sunday Morning še z ničimer ne kaže, kaj nas čaka v nadaljevanju, je bolj božanje pred udarcem v obraz. Ta pride z I'm Waiting For The Man, pesem s ceste, o dilerju, ki vedno zamuja in nikoli ne čaka. Prva velika stvar, znana v mnogih drugih izvedbah. Femme Fatale odpoje Nico in na najboljši način opisuje prav njo. Venus In Furs je sadomazohistična tema, kjer blesti Cale z enoličnim potegom po strunah viole, Run Run Run je skoraj lahkotna, prav tako All Tommorow's Parties s poveličevanjem nebrdane zabave, kakršnih je bilo okrog Velvetov vse polno. Heroin je še ena klasika, odkrito govori o odvisnosti, in prav s to pesmijo je Lou Reed postal 'bog' vseh džankijev. Dodatno se jim je prikupil z zabadanjem igle v žilo, kar je izvedel kar na odru, ljudje iz zakulisja pa so znali povedati, da je bila vse le igra. Dodali pa bi, da je Reed konzumiral nenormalno količino amfetaminov, a vedno le toliko, kolikor je telo še preneslo. Le da ljudje okoli njega marsikdaj niso. Končno ima za seboj dva neuspešna zakona.
Po objavi plošče Velvet Underground And Nico se je za skupino marsikaj spremenilo. Ločili so se od Andyja Warhola, filmski karieri naproti je šla pevka Nico, ki je bila predmet spora med moškimi člani skupine. Zdelo se je, da jim bo poslej lažje.
A Lou nikoli ni prenesel 'pametnih' nasvetov drugih. Imel je dovolj trdna prepričanja in če je kdo prišel navzkriž z njim, je to običajno pomenilo konec sodelovanja. Kakršnegakoli. Med prvimi je odšel John Cale. Spori so še prej porodili eno najradikalnejših plošč v rocku šestdesetih, White Light/White Heat. Med snemanjem 17 minutne sklepne Sister Ray, je snemalni tehnik dobesedno pobegnil iz studija. Velvet Underground so preprosto odprli ojačevalce do konca in se vsak zase borili za svoj košček hrupa. Tretji album ne nosi posebnega naslova in je že manj avantgarden, vseeno pa prinaša kup odličnih pesmi, ki so še vedno odstopale od večinskega rocka tistega časa. Skupina je posnela še ploščo Loaded, že močno pod vplivom glasbe z zahodne obale, a takrat je bil nepredvidljivi Reed že trn v peti tedanjemu menedžerju, ki je želel iz Velvetov narediti nove The Beatles. Tako je odšel še Lou Reed, ki na primer sploh ni imel vpliva pri uvrščanju svojih pesmi na ploščo. Nekaj takrat neobjavljenih pesmi je kasneje uvrstil na samostojne plošče.
Želeli ali ne, vsi nekdanji člani Velvet Underground se nikoli niso zares iztrgali skupni zgodovini. Lou sicer nerad govori o starih dobrih časih, posebej ne o sporih z Johnom Caleom, a je tekom cele samostojne kariere oživljal skupno zapuščino. I'll Be Your Mirror, Waiting For The Man, Sweet Jane in Rock'n'roll so še vedno del njegovega železnega koncertnega repertoarja.
Lou Reed je v tridesetih letih samostojne kariere objavil skoraj dvajset studijskih ter nekaj koncertnih in kompilacijskih plošč. Med njimi je malo slabih, nekaj pa jih je uspešno prestalo test časa in jih lahko umestimo med klasike rocka. Vsaka pa je zagotovo povsem ustrezna slika njegovega trenutnega stanja duha. Samosvoj, kar trmoglav in nepredvidljiv, je stalno menjal člane spremljevalne zasedbe, kar se odraža na zvoku in slogu posameznih plošč.
Prvi padec v ustvarjalnosti pomeni kar njegov prvi samostojni album, ki ga je posnel v Angliji s studijskimi glasbeniki. Pred nadaljno izgubo smeri ga je rešil David Bowie, ki je ob vsaki priložnosti izpostavljal Velvet Underground kot eno svojih najljubših in najvplivnejših skupin. Ponudil se je kot producent naslednje plošče, kar se je izkazalo za izvrstno potezo. Lou je z albumom Transformer rešil kariero. Po zaslugi lestvičnega uspeha pesmi Walk On The Wild Side je lahko posnel izvrstno, konceptualno zaokroženo ploščo Berlin, kjer se je vživel v vlogo nezakonske matere dveh otrok, ki se preživlja s prostitucijo. Kritike so bile uničujoče. Skrbno aranžirana glasba patetične vsebine ni šla skupaj s podobo nepopravljivega zadrogiranca sumljivih spolnih nagnjenj. Za povrh Lou pred tem nikoli ni bil v Berlinu, atmosfero osamelega mesta je povzel le po pripovedovanju Nico. Šele čez leta, ko je še nekajkrat sprevrgel pričakovanja večine, je le-ta razpoznala kakovost te plošče in danes velja za enega temeljnih dosežkov Louja Reeda. In ko je s Sally Can't Dance ponudil še en sofisticiran pop-rock album, kontraverzij še zdaleč ni bilo konec. Za dobro uro elektronskih šumov in škrtanj naslovljenih Metal Machine Music še danes ostaja misterij, okoli katerega se krešejo povsem nasprotujoča mnenja. Vse od 'esenca' rock'n'rolla do zmešnjava hrupa in ekshibicionizem sam po sebi. Lou še enkrat pušča interpretacijam prosto pot. Sledile so plošče spremenljive prepričljivosti. Rock'n'roll Heart, Growing Up In Public in Legendary Hearts so solidne zbirke tipičnega Reeda. A vmes rad izskoči. Bells je že tak konglomerat, kjer se kot gost pojavi celo trobentač Don Cherry. Blue Mask je poklon Delmoru Schwarzu, naslovna stvar s Street Hassle ga spet kaže v vlogi odličnega pripovednika. V populizem ga je zaneslo z New Sensations, še bolj posiljeno sodoben je želel postati z Mistrial. In kot da bi se zavedal, da to ni in ne more biti del njegovega izraza, se je vrnil k tistemu, kar najbolje zna.
Le redki rockovski ustvarjalci, ki so zrasli v šestdesetih letih, so ohranili integriteto glasbenega izraza. Se pravi, da niso podlegli golim nostalgičnim hlastanjem za časi, ki se ne bodo nikoli vrnili ali v slabšem primeru, pozabili na korenine in se podali v razprodajo oz. prilagajanje okusu mlajše generacije. Črpanje iz tradicije rocka je eden od pogojev za njegovo preživetje, saj se je klasična oblika ohranila kot nekaj pristnega in trajnega. A mali in stalni presežki v obliki in vsebini so domena velikih avtorjev, med katere nedvomno sodi tudi Lou Reed.
To je na najboljši način pokazal z malo mojstrovino, ploščo New York. "Ne moreš preseči dveh kitar, basa in bobnov", je tedaj zapisal na ovitek. To je bilo zrelo delo prav takega mojstra. Pesmi so v osnovi enostavne, zato pa so besedila prave umetnine, ko v formi pop pesmi zajemajo sodobnega duha velemesta. Posredno je k Reedovi 'streznitvi' pripomogla smrt Andyja Warhola, ki je obenem botrovala ponovni združitvi The Velvet Underground, ko so se vsi člani zbrali na spominski slovesnosti v Parizu leta 1990 in po dvajsetih letih prvič skupaj v živo izvedli Heroin. Stari spori so bili pozabljeni in najprej sta Reed in Cale združila moči na plošči Songs For Drella. Tri leta kasneje so oživljeni originalni Velvet Underground obšli kulturne prestolnice Evrope. Dokler so bili nostalgični spomini močnejši od egoističnih teženj, je skupina delovala odlično. Vendar pa tu ni bilo prihodnosti. Pisanje novih pesmi in priprave na snemanje "unplugged" nastopa za MTV so odkrili stare slabosti. Lou je želel prevzeti vodilno vlogo, ki mu jo predvsem John Cale ni nameraval prepustiti. Vse je ostalo pri koncertni plošči, video zapisu in spominu na nekaj nepozabnih trenutkov. Ko je leta 1995 umrl Sterling Morrison, je bila usoda ene največjih rockovskih skupin zapečatena.
Nadaljna odločitev je bila skoraj logična. Lou Reed bo poslej v največji možni meri deloval po svoje. Pri petdesetih se je ponovno začel učiti igranja kitare, postavil je lasten snemalni studio imenovan The Roof in rekrutiral le starega basista Fernanda Saundersa in bobnarja Tonyja Thundersa Smitha. V studiu s pogledom na newyorško urbano prostranstvo je najprej nastala plošča Set The Twilight Reeling in lani še najnovejša Ecstasy. Bazični rockovski zvok omogoča ustrezno uglasbljanje vseh sporočil. Največje zadovoljstvo mu ponuja igranje kitare, in s ponosom, ki ne dovoljuje dvoma, zatrjuje, da jo bo igral do svojega devetdesetega leta.
Smrti njegovih prijateljev so ga utrdile, in če so predhodne plošče vsaka zase zaokrožene celote, potrebno očiščenje in sprava z določeno življenjsko izkušnjo, se je v zadnjih letih spet odprl.
Redko se je neposredno odzval na politični položaj, a ko se ga zares dotakne, je oster kot britev, začenši že s pesmijo Good Evening Mr Waldheim s plošče New York. Še bolj ga zbodejo razmere doma. Ko so republikanci, točneje gospoda Rush Limbaugh in Robert Dole, v ameriškem parlamentu predlagala povečan nadzor in cenzuro interneta, mu je počilo: "Ko sem začel pisati o tej dvojici, sem želel najdi čim bolj ostudno primerjavo, in to je lahko le seks z lastnimi starši." Tako je nastala pesem Sex With Parents. Na albumu Ecstasy se je na ameriško kmetijsko politiko spravil v pesmi Future Farmers Of America, na letošnji spomladanski evropski turneji pa se je ognil nastopom v Avstriji, vse zaradi znane politike gospoda Heiderja.
Nepravično bi bilo pričakovati, da bo vsaka nadaljna plošča boljša. Pomembno je, da Lou še vedno drži stil, ki je dovolj odprt, da lahko združuje umirjeno, skoraj trpko izpoved na eni strani, in po drugi je še vedno lahko neposredno ciničen in oster. Celo manj uspešne pesmi rešuje vokal; je stalno natančen in močan ter iz še tako enostavne predloge izvleče največ. Mojstrstvo se ne kaže v tehnični virtuoznosti igranja, ampak predvsem v občutku za obračanje tistih nekaj akordov, kolikor jih je potrebno za povprečno rock'n'roll pesem. Nič ne kaže, da bi Reedu zmanjkalo idej in žara, s katerimi se loteva vsake nove stvaritve. Leta mu ne morejo do živega. Gube na obrazu se resda poglabljajo, a njegovo rock'n'roll srce bije prav tako živahno kot pred petintridesetimi leti.
(Muska, 2000)

Janez Golič
Glej še ocene albumov Set The Twilight Reeling, Ecstasy in The Raven ter koncerta v Ljubljani.