LOU REED
Set The Twilight Reeling
(Warner Bros., 1995)
Le redki rockovski ustvarjalci, ki so zrasli v zlatih 60-ih letih, so ohranili integriteto glasbenega izraza. Se pravi, da niso podlegli golim nostalgičnim hlastanjem za časi, ki se ne bodo nikoli vrnili ali v slabšem primeru, pozabili na korenine in se podali v razprodajo oz. prilagajanje okusu mlajše generacije. Črpanje iz tradicije rocka je eden od pogojev za njegovo preživetje, saj se je klasična oblika ohranila kot nekaj pristnega in trajnega. Mali, a stalni presežki v obliki in vsebini so domena velikih avtorjev, mad katere nedvomno sodi tudi Lou Reed. Če je Reed s ploščo New York našel formulo, ki jo je nekaj manj uspešno uporabil na naslednjih dveh albumih Songs For Drella in Magic And Loss, se je na Set The Twilight Reeling vrnil k zvoku svojih starejših plošč. Lahko bi celo zapisali, da je z novim albumom združil vse, kar je že predstavil v svoji 25-letni solo karieri.
Nepravično bi bilo pričakovati, da bo vsaka nadaljna plošča boljša. Pomembno se zdi, da Lou še vedno drži stil, ki je vseeno dovolj odprt, da lahko združuje umirjeno, skoraj trpko lirično izpoved na eni strani in po drugi, še vedno je lahko neposredno ciničen in oster. Celo manj uspešne pesmi rešuje vokal; je stalno natančen in močan ter iz še tako enostavne predloge izvleče največ. Reed se je tokrat oprijel vseh kitar, kar jih slišimo na plošči. Mojstrstvo se ne kaže v tehnični virtuoznosti igranja, ampak predvsem v občutku za obračanje tistih nekaj akordov, kolikor jih je potrebno za povprečno rock'n'roll pesem. Nič ne kaže, da bi Reedu zmanjkalo idej in žara, s katerimi se loteva vsake nove pesmi. Zato verjamem, da bo še dolgo vztrajal in dodajal svoje v spektru rockovske glasbe.
(Tribuna)
Janez Golič
