LOU REED
Animal Serenade
Warner, 2004

Množina koncertnih plošč Louja Reeda je iz večih pogledov logična in opravičljiva. Prvič, njegova kariera je dolga in zavita, je eden tistih avtorjev, ki lahko izbira med sto svojih pesmi in iz njih sestavi za vsako turnejo drugačen in obenem vsaj korekten koncertni repertoar. Drugič, pogosto menja spremljevalno zasedbo in ta v veliki meri odloča, kako bo posamezen koncert oziroma turneja zvenela. Kar lahko pomeni, da tudi iste pesmi vsakokrat v živo zvenijo povsem drugače. To Reed rad počne, in tudi na novem koncertnem albumu ni nič drugače.
Dvojni koncertni album Animal Serenade prinaša celoten posnetek nastopa Louja Reeda iz Los Angelesa, junija lani. Po razpoloženi komunikaciji z občinstvom sklepam, da se je koncert odvijal v intimnem prostoru, kajti Reed običajno ne komunicira z občinstvom, tu pa se prav rad pošali, čeprav mu tudi tedaj ne uide kaka pikra pripomba v stilu: »Mi vse igramo v živo, brez playbacka. Mi smo živi«. Reed svojih let že ne more več skrivati (v času koncerta jih je imel 61), v trenutkih, ki zahtevajo polna pljuča in napete glasilke, se že sliši, da to doseže z naporom. Zato raje recitira in sploh se v tem smislu interpretacije starih pesmi razlikujejo od originalov s studijskih plošč.
Z recitacijo hote ali nehote svojim pesmim doda pesniško kvaliteto, večji poudarek je na besedilu, celo na določenih besedah, manj na melodijah. Tu pravzaprav nastopi pevec nenavadno visokega, kar operetnega glasu Antony. Lou ga je vzel s sabo, ker se izvrstno dopolnjujejta; Lou je grob, neizprosen, trd, Antony na drugi strani občutljiv, čustven, raznežen… Pred izvedbo pesmi Candy Says (ne spomnim se, da bi jo Reed kdaj objavil na koncertni plošči), Lou vse pojasni z najavo, da sam te pesmi preprosto ne more zapeti in jo prepušča Antonyju. Kar je naredil že na zadnjem studijskem albumu The Raven, ko je Antonyju v izvedbo prepustil nekatere občutljivejše pesmi. Kar bi bilo še pred nekaj leti nepojmljivo; Lou je svoje pesmi vedno odpel sam.
Izvedbe na Animal Serenade še naprej določa zasedba; čelistka je Jane Scarpartoni, drugi kitarist Mike Rathke in basist dolgoletni spremljevalec Fernando Saunders. Ja, v osnovni zasedbi ni bobnarja, Saunders mestoma igra na mali komplet ali programira Rolandovo ritem mašino. Skratka, koncertni posnetki gradijo na vsem drugem kot na bobnih oziroma iz tolkal izvirajočega ritma. Morda prav taka, ponotranjena spremljava, Reedu bolj odgovarja. Bolj je razločen, jasen, tudi prodoren, kar mu ob udarnejši zvočni masi ne bi uspelo. Kar ne pomeni, da skupina ne premore dinamike, kvečjemu obratno. Le da so vrhunci redki in pridejo takrat bolj do izraza.
Izvedbam skoraj ne bi mogel najti pripomb, skupina vešče brzi skozi Reedove pesmi iz vseh obdobij. Iz meni neznanega razloga je, na primer, na plošči The Raven naslovno skladbo, pesnitev Edgarja Allana Poeja, prepustil Willemu Dafoeju, tokrat jo odrecitira sam. V uvodu redko izvajane Street Hassle pa eksplicitno pojasnjuje, kako so literarne refrence zanj pomembne in kako bi rad pisal tako kot vrsta znanih ameriških piscev…
Zanimivo, najmočneje so spremenjene pesmi iz časa The Velvet Underground, ugibam, da zato, ker jih je doslej največkrat izvajal in bi ga izvedbe enake studijskim verzijam močno dolgočasile. Obenem s tem kaže, kako so te pesmi še vedno močne, kako so odprte, saj jih je mogoče izvajati na sto načinov, pa še vedno ne izgubijo na svojem bistvu. No, izvedba Sunday Morning je morda še dovolj spoštljiva, a potem All Tomorrow's Parties preraste v frenetično mantro, v Venus In Furs gre skozi ušesa rezek zvok čela Scarpartonije, ki tako odlično nadomešča Johna Calea, Lou še vedno izziva s Heroin…
Kakorkoli, Animal Serenade je spet drugačen koncertni album. Ne samo drugačen, dovolj prepričljiv, da se naježim ob izvedbah tako starih kot novejših pesmi. Ima tudi nekaj slabotnejših trenutkov - povsem nepotrebna je izvedba pesmi Revien Cherie, ki jo je napisal Fernando Saunders in jo sam odpoje – a v celoti posnetki zmorejo pričarati dobro vzdušje dvournega koncerta. Pravzaprav pogrešam sliko, poslušalec je namreč prikrajšan za geste, ki spremljajo dialoge Louja Reeda z občinstvom in člani spremljevalne zasedbe. Torej, objava na DVD bi bila dobrodošla, a vedeti moramo, da je Reed končno interpretacijo vedno rad prepustil poslušalcu.
(Rock Obrobje, avgust 2004)

Janez Golič