LOU REED
Berlin: Live at St.Ann's Warehouse
(Matador, 2008)
Lou Reed se je vedno rad vračal k svojemu preteklemu delu, posebej tistemu, ki ga je širša javnost rada spregledala. Tudi njegova širša ljubiteljska baza. Začelo se je že The Velvet Underground, s katerimi je naredil poravnavo v začetku devetdesetih let, s komornim ansamblom Zeitkratzer je nedavno delil oder ob »akustični« predelavi simfonije hrupa Metal Machine Music in predlani je nekajkrat v celoti v živo odigral svoj album Berlin, izvirno objavljen daljnega leta 1973. Pravzaprav je že tedaj obstajala zamisel, da bi cikel pesmi o prostitutki Caroline postavili na oder v obliki drame. Po uničevalnih kritikah, ki so se vsule na ploščo ob njeni objavi, in ob slabi prodaji, je tudi zamisel o dramski postavitvi padla v vodo. Izplavala je šele leta 2006. No, plošča Berlin je rehabilitacijo doživela mnogo prej. Lou Reed je pesmi s tega albuma sicer izvajal le poredko, konec koncev je izvedba zahtevala tudi širšo zasedbo, pihala, godala in zbor. Reed je po kritiškem debaklu presedlal k tistemu, kar so ljubitelji pričakovali od njega, postal je rock'n'roll žival (Rock'n'Roll Animal je naslov koncertne plošče iz leta 1974). Za rehabilitacijo so pravzaprav poskrbeli drugi izvajalci, ki so opominjali za spregledano mojstrovino s priredbami ali zgolj verbalno. Kot omenjeno, decembra 2006 je popustil tudi Lou Reed sam.
Tokrat ni pretirano eksperimentiral. Vpoklical je starega producenta Boba Ezrina in kitarista Steva Hunterja, ki je z Reedom igral le nekaj let in to natanko na plošči Berlin. Poleg so še mlajši, a že ustaljeni spremljevalni glasbeniki, Rob Wasserman, Tony Smith, Fred Maher, ne manjka niti otroški pevski zbor in nepogrešljiv je pevec Antony. Po slišanem se zdi, da je bila njihova poglavitna naloga kar čim vernejša koncertna izvedba posnetkov s 33 let stare plošče. Edini, ki si je dovolil nekaj več izvedbene svobode, je Lou Reed. V značilni koncertni praksi prej recitira kot poje, rad zastane, čaka, in potem pohiti. Ob prvem poslušanju je tak pristop lahko moteč, konec koncev se je plošča Berlin po rehabilitaciji na veliko poslušala in se usidrala v našo poslušalsko zavest. Po drugi strani se Lou Reed že dlje časa zaveda, da bi bila dosledna izvedba vsaj dolgočasna, če ne celo nesmiselna. Koncert je pač »živa« izvedba, ki terja nekaj spontanosti in se ne sramuje manjših napak. Dodaten pogon daje pesmim Reedova kitara, ki v živo zveni ostro in polno. Lady Day in sklepni del Caroline Says pt.1 nosita drugo energijo. Koncertna postavitev albuma Berlin se ponaša z nazivom koncertni film, ki je v režiji Juliana Shnabla (njegov prvi film je bil Basquiat) izdan tudi na DVD. Dokaj statična skupina in nekaj igranih prizorov v ozadju sami glasbi ne dodajata prav veliko. Za to ni niti potrebe.
(Muska, januar-februar 2009)
Janez Golič
