R.E.M.
Hala Tivoli, Ljubljana
17.januarja 2005

V pomanjkanju nastopov tujih, sodobnih rockovskih skupin pri nas (tu imam v mislih tiste, ki bi v normalnih razmerah že lahko napolnile tudi kako večjo dvorano), smo lahko še veseli koncerta že preverjenega ameriškega tria R.E.M. Glede na to, da se zadnji redni albumi niso uvrščali prav visoko na lestvice popularnih in da je na njih komaj kakšna večja uspešnica, je bila do zadnjega kotička napolnjena velika Hala Tivoli pravzaprav presenečenje. A R.E.M obvladajo načine trženja – ob pravem trenutku so postregli s kompilacijo Best Of in si zagotovili nekaj let mirne priljubljenosti. Podobno preračunljivost bi jim lahko naprtil ob samem ljubljanskem nastopu…
Za ozvočitev že tako delikatne velike Hale so REM oz. njihovi tehniki uporabili relativno majhne zvočniške škatle, raje so izobesili velike video monitorje. Obiskovalce koncertov očitno izvajalca raje vidijo kot slišijo, kaj šele, če se na monitorju izpiše ime našega glavnega mesta.
Preobremenjeni zvočniki so ob komaj razločnem igranju skupine oddajali še sikanje, cvrčanje in šum, mnogokdaj ni bilo moč razbrati, katero pesem so REM sploh začeli igrati in na slepo ugotoviti, koliko kitaristov je na odru. Na trenutke pa jih je veliko…
Začetek koncerta je bil nadvse umirjen, naveličan in zdolgočasen, bolj podoben neobvezni vaji kot resničnemu doživljanju pred občinstvom. In spet se nisem mogel otresti misli, da so REM pritisnili na plin točno s tolikšno močjo, da jim je s tem uspelo pridobiti občinstvo. S kilometrino so prišli do ugotovitve, da bodo dve ali tri prave pesmi zadoščale. Ob Everybody Hurts in Losing My Religion je občinstvo skupini že jedlo z roke. Takrat se je zagrel še Michael Stipe in hitro navrgel par puhlic o ameriški krivdi in kako nas ima rad. Šele potem se je upal vprašati, če jim bomo še sprejeli?
Tudi v R.E.M. je tako, da je pevec tisti, ki naj stopnjuje in vzdržuje razpoloženje, čeprav po scenariju že prevečkrat videnega filma. Michael je komunikativen frontman, ravno prav ekstrovertiran, a od vsega, kar naredi dober rockovski koncert, je ponudil le za pokušino. Manjkala je spontanost, predanost trenutku, manjkal je preskok. Zamenjava oblačil in nova scena je pač premalo, tudi pesmi z aktualnega albuma se ne morejo kosati s starejšimi uspešnicami. Če so bili R.E.M. tisti večer „samo“ slabo razpoloženi, so k sreči koncert pred polomom rešili glasbeniki izven izvirne zasedbe.
V prvi vrsti bobnar William Rieflin, ki je bil motor skupine. Brez njega bi se R.E.M. predstavili kot skupina, ki samo še čaka na upokojitev. Dodatni zagon (pretikamo iz druge v tretjo prestavo) so prispevali „naši“ gostje, saj je s prihodom Vlada Kreslina na oder koncert le pridobil na dobrih vibracijah. Passenger Iggyja Popa je pač komad, ki je skoraj moral vžgati, ob vzbujenih domoljubnih čustvih.
Skratka, R.E.M. so skupina, od katere sem pričakoval več. Rutinski nastop v stilu poberi denar in zbeži je za njihov status mnogo premalo. Konec koncev cena vstopnice za naše razmere ni bila ravno nizka, zgolj s statusom se tega ne da opravičiti. Najmanj kar je, bi lahko poskrbeli za spodobno ozvočenje.
Pred časom so R.E.M. naredili nekajletni premor, potem ko so začutili, da so utrujeni od stalnih turnej in da občinstvu niso sposobni dati tistega, kar sicer zmorejo in želijo. Morda bi bilo sedaj ponovno čas, da si privoščijo tak odmor...

Janez Golič