Portret: R.E.M.

R.E.M. nastanejo v ameriški zvezni državi Georgiji, a le pevec Michael Stipe je tam tudi dejansko rojen. Še on se je, glede na to, da je odraščal v vojaški družini, vsako leto selil v drugo zvezno državo, kar ga vedno znova pahnilo v osamljenost. Bil je sramežljiv otrok, le stežka si je našel družbo, zato se je zapiral v svoj svet in svet popularne kulture. Trdil je, da če ne bi bil v glasbi, bi še našel v filmu ali bi bil fotograf. Vse te želje je kasneje tudi izpolnil, že v besedilih in podajanju teh je čutiti to vizualno dimenzijo, podzavestni tok misli in nasploh enigmatično simboliko.
Kitarist Peter Buck je odraščal v Kaliforniji. Najstniška leta si je krajšal z lahkotnejšo glasbo, The Beatles in Supremes so se največkrat vrteli na domačem gramofonu. Po selitvi v Georgio se je njegov glasbeni okus najprej nagnil v smer t.i. bleščavega (glam) rocka in kasneje na newyorško sceno z The Velvet Underground na čelu in k dogajanju v klubu CBGB. Usodno ga je zaznamoval obisk koncerta rockerice Patti Smith. Razodetje je kasneje opisal z izjavo: »Dal bi 20 let svojega življenja, da bi lahko bil kitarist v njeni spremljevalni zasedbi«.
Stipe in Buck sta se spoznala - kako značilno - v trgovini s ploščami; Buck je bil prodajalec, Stipe je brskal za ploščami The Velvet Underground in Patti Smith! No, Buck je postal najprej pozoren na Stipea zaradi družbe; vedno je prišel v spremstvu dveh deklet, šele kasneje je Buck ugotovil, da sta to sestri, edina stalna družba Michaela Stipea.
Druga polovica R.E.M. se je spoznala že v srednji šoli, v predmestju glavnega mesta Athens, Maconu. Čeprav na začetku ni kazalo, da bi se basist Mike Mills in bobnar Bill Berry lahko zbližala, saj sta si bila karakterno zelo različna. Mills je sodil med pridne fante, medtem ko je bil Berry razgrajač. Počasi ju je združil podoben glasbeni okus in igranje v šolskih ansamblih. Ko je Bill spoznal angleškega entuziasta Iana Copelanda, ki je želel v Georgiji promovirati angleški punk, so se skupaj odločili ustanoviti bend, The Frustration. Ta v Maconu ni našel občinstva, trio se je razšel in se čez nekaj let spet delovno povezal. Namreč, Copeland je ustanovil gramofonsko založbo I.R.S. (International Record Syndicate), ki je bila pomemben dejavnik pri širšem preboju R.E.M., Mills in Berry pa sta se preselila v Athens in kmalu našla somišljenika v Bucku in Stipeu.
Skupina si je nadela ime Twisted Kites in sprva igrala priredbe pesmi garažnega rocka ter angleškega punka. Ko je vse skupaj preraščalo v resnejšo skupino, ki je začela pisati tudi lastne pesmi, so spremenili ime v R.E.M.; trdijo, so ga našli z naključnim brskanju po slovarju. Pojav 'hitrega premikanja oči' (rapid eye movement) označuje stanje med sanjanjem, in že glede na način pisanja besedil Michaela Stipa, skoraj ne bi mogli najti boljšega.
Leta 1981 R.E.M. objavijo prvi singel, Radio Free Europe. Izdan je bil le v tisoč kosih, ki pa so prišli v prave roke. Naslovna pesem postane manjši hit na ameriških college radijskih postajah in skupina kmalu podpiše snemalno pogodbo z založbo - I.R.S.. Sledi maksi singel s petimi pesmimi Chronic Town in leta 1983 še album prvenec Murmur, ki navduši predvsem kritike. V letnem izboru sredinske rockovske revije Rolling Stone album pristane na samem vrhu, pred mega prodajanim Thrillerjem Michaela Jacksona in Synchronicity skupine Police. R.E.M. po mnenju Rolling Stonea obenem postanejo najperspektivnejša skupina leta.
R.E.M. so sredi osemdesetih let padli nekam vmes; čisto za svoje jih ni vzel underground, za to so bili le preveč tradicionalni, in ravno obratno je veljalo za t.i. mainstream. Vzdrževali so estetiko punka, saj so mislili s svojo glavo, in konkretno, raje držali stik s kreativnimi silami undergrounda kakor bi se brezglavo spogledovali s trenutnimi modnimi sapicami. Prijetno kitarsko zvončkljanje na način skupine The Byrds zagotovo ni navdušilo takratnega post-hardcorovskega občinstva, a R.E.M. so črpali karseda široko, niso se želeli kakorkoli omejevati. Pravzaprav so se s časom vse bolj odpirali in razvijali, ne da bi pri tem izgubili lastni izraz – vse so znali in še znajo predelati v njim lastno govorico. Tu bi jim našel primerjavo s Sonic Youth, ne toliko po glasbenih vzporednicah, ampak po odprtosti. V tem smislu ni presenetljiva izjava Michaela Stipa, da je skozi sedemdeseta leta odraščal ob bubblegum popu, da je tudi ta glasba del zvočnega vesolja in predvsem, da ima to glasbo rad.
Vpletanje tradicionalnih oblik, predvsem countryja in folka v tisto, kar se je skozi osemdeseta leta oblikovalo v t.i. indie rock, ni le zasluga skupine R.E.M. Imeli so kar nekaj sodobnikov (Meat Puppets, Replacements…), a nihče od teh izvajalcev ni imel karizmatičnega vodje kot je to postajal Michael Stipe. S koncertno kilometrino je utrjeval samozavesten, postajal je komunikativen in predvsem artikuliran. Od začetnega, komaj razločnega momljanja je razvil prodoren glas, ki se ne ustraši še tako zapletene harmonije. Za vse to so mu bili ostali člani skupine nadvse hvaležni. Nihče od njih namreč ne bi bil sposoben podobne izpostavljenosti. Pevec je pač prvi na udaru, brez spremljajočih zahtev industrije zabave pa dolgotrajna popularnost ne bi bilo mogoča. Michael je postal pravi frontman, pristajal je na intervjuje, slikal se je za naslovnice revij, kasneje tudi priznal homoseksualno nagnjenje.
Albumi, objavljeni pri I.R.S. (Murmur, Reckoning, Fables Of Reconstruction, Life's Rich Pageant, Document), kažejo na skladen razvoj skupine, brez pretiranih odstopanj. V celoti gledano je na primer Fables temnejši, nekako brezbarven, tudi zaradi nekaterih trenj znotraj skupine. Life's Rich Pageant je močneje politično angažiran, čeprav iz Stipevih besedil ni mogoče sestavljati parol. Šele Document je jasnejši namig, da R.E.M. postajajo rockovska skupina največjega formata, tudi po zaslugi producenta Scotta Litta, ki je nastavil polnejši zvok, takega, ki je R.E.M. vsaj v Ameriki že izstrelil na koncertna prizorišča stadionskih razsežnosti. Za razliko od večine drugih ameriških skupin, so R.E.M. najprej polnili stadione doma, medtem ko so v Evropi še nastopali v klubih. Milijon prodanih izvodov albuma Document je prepričalo veliko založbo Warner, da se v R.E.M. splača vložiti, in za 6 milijonov dolarjev skupina prestopi iz neodvisnega okrilja v korporativno okolje.
I.R.S. je po izteku pogodbe hitro izkoristila priložnost in objavila album raritet in pesmi s strani B singel plošč, Dead Letter Office. Če ne drugega, plošča lepo kaže na odprtost vplivov, saj so na njej večinoma priredbe; trikrat Velvet Underground, na drugi strani Aerosmith in na tretji obskurnosti v obliki priredbe pesmi skupine Pylon.
No, če je bil album Dead Letter Office namenjen ljubiteljem, so R.E.M. s prvim albumom za veliko založbo, Green, pokazali in dokazali, da se bodo dobro znašli tudi pod preračunljivimi pogoji industrije zabave. Po eni strani so znali ohraniti enigmatično naravo, kar se je kazalo v dvoumnih besedilih in dovoljšni glasbeni raznolikosti, po drugi praktično na vsakem albumu znali postreči s spevno, malodane himnično, zapomljivo in še vedno domiselno skladbo, ki so po pravilu postale svetovne uspešnice. Na Green so bile to poskočna Stand, protivojna Orange Crush in odkrita Pop Song 89. Še najbliže popolnosti tega, kar lahko naredi poprockovska skupina iz rifa, kitice in refrena, je pesem Losing My Religion z naslednjega albuma Out Of Time. Po drugi strani so se R.E.M. zavedali nevarnosti plehkega optimizma, ki ga izžarevajo nekatere pesmi. Stand in Happy Shiny People so na primer črtali iz koncertnega repertoarja, slednje sploh še niso zaigrali v živo. Ne zato, ker bi bila tehnično prezahtevna, ampak v pesmih iščejo intenzivnost, ki bi jih čustveno in glasbeno zadovoljila, in to se zgodi le v temnejših, globjih vsebinah.
Manj strikten je Stipe do svojih besedil. Na začetku je iz besednjaka črtal besede 'jaz' in 'ti', odločil se je, da ne bo izhajal iz konkretnih izkušenj niti ne naslavljal sporočil na kogarkoli. Njegov jezik naj bi bil univerzalen, odprt za interpretacijo, v eno naj bi združil vprašanja in trditve. Kar hitro je spoznal, da so pravila omejujoča in da za dobra besedila ni formul.
Po končani turneji ob plošči Green so se R.E.M. na vrhuncu popularnosti odločili, da nekaj časa ne bodo nastopali. Na odrih so bili praktično neprekinjeno, vmes so si vzeli čas le za snemanje novih pesmi. Ker je njihov vsakdan postajal rutina, je to náčelo ustvarjalnost skupine. Odločili so se, da se posvetijo nekaterim stranskim projektom oziroma se odzovejo povabilom, in obenem na snemanje naslednjega albuma povabijo gostujoče pevce. Vse to naj bi pomenilo vdor svežega zraka v preverjen način dela R.E.M.
Kronisti so našteli več kot 40 plošč, na katerih se pojavljajo člani R.E.M. Med odmevnejše sodi skupina Hindu Love Gods, kjer trije instrumentalisti iz R.E.M. spremljajo pevca Warrena Zevona. Medtem se je Michael Stipe odzval vabilu za sodelovanje v projektu Golden Palominos, ki je združeval smetano newyorškega downtowna. Mike Mills je pomagal še spisati in posneti samostojni album Marka Eitzela…
Da ne prehitevamo dogodkov; album Out Of Time je zaradi želje po raznovrstnosti neizenačena zbirka pesmi. V Radio Song se presenetljivo oglasi rapper KRS-One, gostuje še Kate Pierson iz novovalovskih B-52s (doma iz Georgie) in razvedri pesmi, v katerih poje. Zato pa je ostala polovica pesmi napol meditativnih, nemalokrat preprosto ne najdejo nadaljevanja in se vrtijo v krogu brez izhoda.
Album Automatic For The People popravlja vtis. Je v podobnem otožnem, mrakobnem razpoloženju kakor omenjena polovica pesmi s predhodnega albuma, le da so pesmi kakovostno izenačene in izdelane do zadnje podrobnosti, med njimi skoraj ni mašil. R.E.M. tokrat niso eksperimentirali s slogi, držijo se prefinjenega folk-rocka, le nekdanji Led Zeppelinovec John Paul Jones je pripravil godalne aranžmaje, ki kvečjemu poudarjajo otožni ton albuma. Niz uspešnih singlov z albuma je še podaljšal čas dobre prodaje albuma in končna številka prodanih izvodov je bila še enkrat najvišja dotlej.
Postopoma naraščajoča popularnost jih je utrdila in rešila pred t.i. sindromom hitrega uspeha, kakor ga poznamo iz zgodovine rock'n'rolla. Novopečeni zvezdniki, predvsem rockovski idealisti, ne prenesejo nenadne spremembe statusa, ujeti v nasprotja želja in zunanjih zahtev so mnogi že plačali najvišjo ceno – Hendrix, Joplin, Morrison, Curtis, Cobain - ali pa so preprosto izgoreli v letih hiperaktivnosti – Pixies, Sex Pistols, Clash… R.E.M. so se pravi čas zavedli te nevarnosti, se ustavili, predahnili, premislili… In šli naprej.
Umirjen album Automatic For The People in nekajletno koncertno zatišje je v skupino vneslo željo po pravovernejši rockovski godbi. Monster je oguljen rockovski album, očiščen okraskov in s kitarami v prvem planu. Očitno so se odzvali na aktualno glasbeno dogajanje, saj Stipe prijateljuje s Kurtom Cobainom, med gosti na plošči se znajde Thurston Moore in sploh je skupina polna energije in zlahka polni stadione.
Monster se je zaradi ponovne koncertne aktivnosti R.E.M. sicer odlično prodajal, ker pa ni sproduciral večjega števila uspešnic, je kaj hitro zdrsnil z lestvic. Založba Warner je vseeno podaljšala snemalno pogodbo, tokrat težko rekordnih 80 milijonov dolarjev. Pri teh številkah se je že nemogoče pretvarjati, da si neodvisen. R.E.M. postanejo institucija, dobro stoječe podjetje z množico zaposlenih, kar zahteva preudarno gospodarjenje in načrtovanje daleč vnaprej. Tudi če bi želeli, si R.E.M. ne morejo privoščiti samovoljnih potez. Peter Buck trdi, da se mu vsake toliko stoži po časih, ko so potovali s koncerta na koncerti stisnjeni v kombiju, ko je na koncert prišlo 100 ljudi in vsi so jih po koncertu počakali zunaj in zatrjevali, kako so uživali. Še vedno se po možnostih odzivajo vabilom, s Springsteenom so šli letos na anti-bushevsko turnejo, igrajo za svobodni Tibet, za Južno Afriko… Moralno so podprli beograjski radio B-92, Buck je pomagal posneti album hrvaške surf skupine Bambi Molesters, po tem ko so jih ti navdušili kot predskupina na prvem koncertu pri nas, leta 1999 v Kopru. Stipe je objavil knjigo koncertnih fotografij Patti Smith in odpel spremljajoče glasove na njenem albumu Peace And Noise. Patti je vrnila uslugo v pesmi E-Bow Letter, resda le vokalizira, njeno petje praktično nima besedila, je mantrične narave, a dovolj, da dobi pesem povsem novo dimenzijo in sodi med boljše v celotnem opusu R.E.M. Tudi Bucku se je s tem izpolnila mladostna želja, končno je prav zaradi Patti Smith prijel za kitaro.
R.E.M. so bili sredi devetdesetih let v starem zagonu. Album New Adventures In Hi-Fi so posneli kar med turnejo, v mobilnem snemalnem studiu. Plošča je nekakšen prerez dotedanjega ustvarjanja skupine, vsaka pesem bi lahko sodila v določeno obdobje za nazaj, le da pesmi preveva naboj skupine, ki si šele želi dokazati. R.E.M. na trenutke izstreljujejo ostre kitarske rife, drugje so spet otožni in meditativni, izkazujejo tudi izborno instrumentalno svežino. 'Pozabili' so le na tržno plat – album po daljšem času ni sproduciral večje uspešnice.
Prvi dan priprav na snemanje naslednjega albuma je Bill Berry oznanil odhod, predvsem zaradi zdravstvenih težav. Že leta 1995 je na odru omedlel, po operaciji tumorja se je sicer vrnil na bobnarski stolček, po premisleku pa potovanja, bivanja v hotelih in redno koncertiranje dokončno zamenjal za počitek na farmi blizu Seattla.
Navkljub prejšnjim zagotovilom, da bodo R.E.M. obstajali le kot izvirni kvartet, preostali trije nadaljujejo pod istim imenom (takih in podobnih prelomov obljub je v njihovem življenjepisu nenavadno veliko!). Brez Berryja se je porušila dinamika skupine, kar je bila obenem priložnost za spremenjen način dela. Skupina začne eksperimentirati z elektroniko in drugimi aranžerskimi prijemi. Med poglavitne vplive štejejo album OK Computer angleških Radiohead, zanimanje za analogne sintetizatorje in vokalne harmonije v slogu Beach Boys najdejo na ploščah Stereolabov. Peter Buck ob tem celo izjavi, da je rock glasba danes v podobnem položaju kot je bil jazz v šestdesetih letih; dogajajo se krasne stvari, ampak ostajajo v ozkih okvirih Album Up je njihov najbolj eksperimentalen sploh, poln nenavadnih zvočnih efektov in zapletenih struktur. V labirintu zvokov se je moral na novo znajti predvsem Michael Stipe; izziv je izpeljal brezhibno in izkazal interpretativno zrelost. No, R.E.M. priznajo, da so v osnovi pesmi tako ali tako narejene 'klasično', s kitaro in klavirjem, in da so zvočni eksperimenti dodani naknadno. Kar pomeni, da niso imeli pretiranih težav pri postavitvi teh pesmi v koncertno situacijo. Ob pomoči gostujočih glasbenikov je bila prihodnost zagotovljena…
S ploščo Up so R.E.M. napovedali, da se niti po dvajsetih letih delovanja ne nameravajo umiriti. »Pakiranje kovčkov in potovanje v drug kraj je vedno navdihujoče«, pojasnjuje Michael Stipe zakaj so album Reveal snemali na treh povsem različnih lokacijah. Tudi vmes si Stipe privošči izlet v neznano. Zna nenapovedano oditi na letališče, kjer na slepo nabavi letalsko karto in, na primer, prekrižari Evropo. Te svobode si pač ne pusti vzeti. Kot tudi ne otroške naivnosti, spontanosti, kar se kaže v neposrednih stikih z občinstvom na koncertih.
Če je verjeti izjavam skupine, ni dosti manjkalo, da bi na albumu Reveal umanjkala uspešnica Imitation Of Life, saj se ni skladala z ostalimi pesmimi na sicer precej zadržani plošči. Podobno kot že pri nekaterih starejših uspešnicah, jim je uspela pesem, ki gre takoj v uho in telo. Šele na prigovarjanje založbe (menda edinič, da so se ji podredili v nasprotju z lastnim prepričanjem) je pesem našla mesto na albumu in seveda na uspešnem singlu.
Tak premišljen konceptualni razkorak so R.E.M. dejansko uprizorili z novimi pesmimi. Dve udarnejši so dodali kompilaciji In Time, The Best Of R.E.M. 1988-2003; Bad Day je eden direktnejših odzivov na medijsko cenzuro v Ameriki, tudi v Animal R.E.M. ne hranijo energije. Po napovedih naj bi bil novi album napol kaotičen, napol intimen, no, zgodilo se je prevsem slednje. Around The Sun (Warner/Nika) zveni kakor solo plošča Michaela Stipea. Zdi se, da so ga ostali pustili na cedilu, saj med instrumentalnim izvajanjem praktično ni 'kavljcev', nečesa, kar bi vodilo pesem in na kar bi se navsezadnje poslušalec lahko 'obesil'. Ne pomagajo niti gostje z razburljivo preteklostjo (bobnar William Rieflin je igral v Ministry, Swans, z Iggyjem Popom…, violinist Hahn Rowe s Foetusom in Firewater), v postopku mešanja zvoka se njihovi doprinosi izgubijo v glasbeni kulisi obmorske hotelske terase. Vse je na Stipu, da nevsiljivi predlogi doda čustveno vsebino. Že uvodni verz nakaže usmeritev plošče – It's quiet now, and what it brings, is everything – Stipe spet reflektira skozi tiho notranjost, govori skozi podzavestni tok misli in se tokrat dotika predvsem lastnega položaja oziroma skupine same. Izpostavljanje prve osebe je tokrat pravilo, sporočila so nejasni napotki, naj bi bili nauki, ki jim še sam ne zaupa več… Prvič sploh se R.E.M. kažejo na naslovnici albuma, resda le v obrisih, pa vendarle. So kakor pojave iz sanj, kakor je lebdeča tudi večina pesmi albuma. Ta obleži nekje med eksperimentalno Up in ležerno Automatic For The People, ko še politični odzivi ne prodrejo abstraktne koprene… Se plošča sploh lahko konča drugače kot 'Let my dreams set me free, believe, believe.'?

Diskografija (samo redni albumi):
Murmur (I.R.S., 1983)
Reckoning (I.R.S., 1984)
Fables Of Reconstruction (I.R.S., 1985)
Life's Rich Pageant (I.R.S., 1986)
Document (I.R.S., 1987)
Green (Warner, 1988)
Out Of Time (Warner, 1991)
Automatic For The People (Warner, 1992)
Monster (Warner, 1994)
New Adventures In Hi-Fi (Warner, 1996)
Up (Warner, 1999)
Reveal (Warner, 2001)
Around The Sun (Warner/NIKA, 2004)

R.E.M. niso objavili koncertne plošče, obstajajo le koncertni videozapisi, tudi na DVD:
TourFilm (Warner, 1990)
Road Movie (Warner, 1996)
The Perfect Square (Warner, 2004)
(Muska, november/december 2004)

Janez Golič