R.E.M.
Monster
(WEA, 1994)
Nenadni uspeh in tragični konec Nirvane se je usodno zarezal v zavest rock izvajalcev. Močneje, kot že nekaj podobnih primerov iz preteklosti, ki se nam občasno še vračajo kot nostalgični spomini. Posvetila prihajajo v različnih oblikah in zanimivo je, da je smrt Kurta Cobaina vplivala tudi na ustvarjalce, ki jim principi delovanja glasbenega trga niso neznani in so si že izborili posebno mesto v svetu medijev. Zadnji diskografski izdelki Neila Younga, Sonic Youth in končno R.E.M. redefinirajo položaj rock ustvarjalca v 90-ih letih. Multikorporacije, ki so že začele uspešno tržiti "underground", so dobile nož v hrbet s strani svojih slavnih varovancev, ki so se iztrgali nitim, ki so jih vodile na način pop marionet. Plošča Monster skupino R.E.M. vrača v surov rockovski zvok, a ohranja vse njihove glavne kvalitete. Torej ne gre za nasilen obrat, za jezen izbruh nasprotij, s katerim se sooči vsaka rock skupina, ko preide lokalne okvire, ampak četverica iz Georgie neobremenjeno ustvarja točno to, kar sama želi. Treba je vedeti, da je vsak radikalni obrat v zgodovini rocka sicer pustil globoke sledi v zavesti njegovih protagonistov, ni pa zadovoljivo rešil paradoksa, ki se porodi, čim se lovke pogoltnih iskalcev novih idolov dotaknejo prevratniških idej. R.E.M. se teh pasti dobro zavedajo. Za to ni dovolj le poznavanje rocka od zunaj, Michael Stipe in njegovi so morali vse občutiti na lastni koži. Plošči Out Of Time in Automatic For The People seveda sta avtonomna izdelka skupine, pa vendar so R.E.M. nezavedno drseli proti statusu super zvezd, od katerih se pričakuje le nizanje pop uspešnic. Na plošči Monster teh ni prav veliko, še najbliže temu je na Losing My Religion spominjajoča Bang And Blame, ostalo je svobodno prevzemanje lastnih stilskih vzorcev. Kitarska igra je poenostavljena, nekaj prijemov se ponavlja skozi različne pesmi (kitarski reverb, efekt na vokalu), kar daje plošči poseben čar, občutek, ki nam ostane po poslušanju albuma v celoti. Skratka, R.E.M. so še enkrat dokazali, da ostajajo svoji. Z majhnimi inovativnimi prijemi, grobo produkcijo in pristopom, ki se ne dobrika trenutnim modnim muham, so ustvarili pošten, raznolik in v vsakem trenutku razpoznaven izdelek. To pa so glavne značilnosti vsake dobre rock glasbe.
(Tribuna)
Janez Golič
