R.E.M.
In View 1988-2003 (DVD)
(Warner, 2003)

Istočasno s prvo avdio kompilacijo 'najboljšega' iz korporativnega obdobja so R.E.M. ponudili še video pregled večinoma kar istih pesmi. Vrstni red na CD plošči sledi lastni logiki, medtem ko je se na DVD-ju razpored retrospektivno giblje od nove skladbe Bad Day (v bistvu It's The End Of The World z novim besedilom) nazaj do leta 1988 oz. do takrat, ko so R.E.M. od neodvisne IRS prestopili k veliki Warner. DVD ponuja še dodatek šestih spotov na pesmi, ki niso postale uspešnice številka ena, in tri koncertne posnetke, verjetno dodatek koncerta na trgu Trafalgar v Londonu (kar sklepam po Stipeovih poslovilnih besedah).
Torej lahko na DVD-ju sledimo na glavo obrnjeni razvojni poti skupine, tako glasbeno, vizualno in celo s komentarji treh izvornih članov, ki jih med spoti izberemo kot opcijo. Sledimo razvoju s trdno rdečo nitjo. Evidentna je njihova naklonjenost do ameriškega načina življenja, saj so v večini spotov prizori značilne Amerike srednjega sloja. R.E.M. v teh prizorih tudi nastopajo, na pikniku vidno uživajo (Imitation Of Life), se prevažajo v starih limuzinah (Everybody Hurts) ali Stipe med pohajkovanjem po ameriški pustinji skoči na tovornjak (Man On The Moon), televizija skoraj obvezno utripa nekje v kotu ali pa R.E.M. kar nastopajo v njej (The Great Beyond). In ko jim Michael Stipe utre pot na prostost tako, da s stojalom mikrofona razbije ekran, veselo odkorakajo v daljavo. Ironije jim torej ne primanjkuje, so dobrohotno posmehljivi, podobno kot je kontradiktoren njihov položaj v primežu industrije zabave. Kar težko je verjeti, da skupina brez izoblikovane podobe, brez odmevnih afer, brez sledenja vodilnim glasbenim tokovom že vsaj petnajst let nepretrgoma sodi med najpopularnejše nasploh. Verjetno je del ključa tega uspeha prav v njihovi preprostosti, celo nerodnosti in navihanosti. Eksplicitno anti-zvezdniško držo izkazujejo v spotu All The Way To Reno; skupina nastopa in se sprehaja kar med dijaki podeželske srednje šole in vsakemu ponuja nekaj sekund zvezdniške pozornosti.
Slava jim zagotovo ni stopila v glavo. Imeli so pač to srečo, da je njihova popularnost le počasi rasla in so se je sproti privajali. Michael Stipe je na koncu skoraj moral stopiti iz sence in odigrati vlogo rockovskega frontmana – za kar mu je v izjavi Peter Buck nadvse hvaležen. Michael pa je, po izjavah in obnašanju sodeč, še vedno brezbrižen, skoraj da se ga stvari ne tičejo. Raje deluje, ustvarja, to šteje.
Buck obenem zagotavlja, da so najbolj uživali na začetku, ko je prišlo na njihov koncert najprej 50 ljudi, potem 100, in ko so objavili prvi vinilni singel. Dodaja, da se tudi danes najboljši rock dogaja izven dometa večinskega poslušalstva. Poštena izjava, ki bi lahko izključila same R.E.M. iz višjega kakovostnega razreda.
DVD In View lepo kaže, da je vse, kar jih zares zanima, le glasba. Zmožni so se dve uri prerekati okrog enega tona v godalnem aranžmaju, medtem ko so spoti večinoma narejeni z amatersko kamero in rezani na način filmske B produkcije, in so komentarji podobni kramljanju iz domačega naslanjača. In konec koncev, če koga motijo izjave med pesmimi in migotanje slike na TV ekranu, se je prvemu možno izogniti z opcijo v osnovnem meniju, drugemu z ugasnjenim TV aparatom. Potem še vedno ostanejo R.E.M. v najboljši obliki.
(Muska, december 2003)

Janez Golič