THE RESIDENTS
Icky Flix DVD
(The Cryptic Corporation, 2001)

Najprej so bile vinilke. Zatem so nas prepričali, da je prihodnost v digitalnem in smo ključne vinilne albume zamenjali za CD plošče, sledile so še remasterizirane verzije, deluxe izdaje, in končno DVD – digital video disc. Dojemanje glasbe je s planetarnim vplivom MTV prešlo v vizuelno področje (saj poznate tisto video killed the radio stars), uspešen video spot je (bil) zagotovilo dobre prodaje ostalih produktov dejavnosti določenega izvajalca in sploh povečane popularnosti. DVD predvajalniki so najhitreje prodajani proizvod zabavne elektronike, prvenstveno namenjen domačemu kinu, kmalu pa je v njem industrija zabave našla tržno nišo tudi za popularno glasbo. V še ne v popolnosti razširjenem mediju se najprej predstavijo izvajalci, ki imajo za sabo že dovoljšno število posnetih videospotov ali vrhunsko posnetih koncertov, to so večinoma uveljavljene zvezde, dovolj popularne, da lahko računajo na solidno prodajo še ne povsem uveljavljene veje glasbenega posla. Da so se anonimni čudaki iz San Francisca med prvimi odločili za objavo DVD plošče, obstaja več razlogov – noben pa prvenstveno ne cilja na izkoriščanje komercialnega potenciala novitete – vedeti je potrebno, da so The Residents vedno z vsemi osmimi rokami sprejemali nove tehnološke dosežke, četudi so se nekajkrat ob tem hudo opekli. Že praktično od začetka delovanja, ali vsaj od takrat, ko svoja dela javno razstavljajo, so že snemali video spote, ko MTV ni bil še niti v povojih (prva polovica sedemdesetih) in ko jih je bilo težko kjerkoli prikazovati. Nestrpno prestopajoči so čakali na letališču, da jim pride v roke prototip semplerja, emulator, s katerim so posneli album Tunes Of Two Cities (1982). Med prvimi (ali takoj za Brianom Enom) so začeli z objavami CD plošč, ko še ni bilo povsem jasno, če se bo medij zares prijel. Med prvimi so imeli predstavitveno stran na medmrežju, pa interaktivno računalniško igrico na CD-ROMu, kako bi torej lahko šli mimo možnosti, ki jih ponuja DVD?
Po samosproducirani legendi (in zdi se, da je vse, kar vemo o njih, sestavljeno prav iz takih zgodb), je konec prejšnjega stoletja nekdo predlagal, da je to pravi čas, da The Residents na enem mestu zberejo vse svoje video posnetke. »Yukkkk! How Icky«, je bil odrezal cinični Resident, tisti, s črno mrtvaško glavo namesto očesnega zrkla (tudi o tej zamenjavi podobe krožijo legende, drži pa, da so od takrat The Residents postali okrutnejši, tako da smo jih pred dobrimi desetimi leti v CD ujeli v nepričakovani prijazni podobi), to bi bilo preveč podobno običajni razprodaji že doseženega pod krinko 'prave' prilike za retrospektivo. Ko so mu pojasnili vse možnosti DVD-ja, se je kmalu ogrel za zamisel…
Kaj torej prinaša DVD Icky Flix? Sedemnajst video spotov, od tega štiri posnete posebej za to priložnost, ki pokrivajo obdobje skorajda tridesetih let! Popolna video retrospektiva in nič manj pomembno (posebej za strani revije z nazivom Muska), The Residents so za vseh 100 minut posneli povsem novo glasbo, v prostorsko (t.i. postavitev zvočnikov 5.1.) namešanem zvoku. Kar tudi pomeni, da so morali paziti na sinhronizacijo z videom in se držati istega trajanja posnetka. Skupaj z njihovim 'nekritičnim' sprejemanjem vsega novega, je ves proces ustvarjanja (skladanje, snemanje, mešanje) tekel s pomočjo računalnikov. Najbolj drastično se to občuti v primerjavi s starejšimi posnetki (novejši so že izvirno narejeni z digitalnimi tehnikami), ko je očitno pomanjkanje bogastva zvokov in kolažiranja slogov. Še vedno pa lahko preko menija izbiramo tudi izvirno glasbeno spremljavo, torej DVD ponuja za kar 2 x 100 minut glasbe.
Najstarejša, še črno bela video posnetka The Residents le niso obarvali, The Third Reich'n'Roll (ki DVD uvede) in koncetrat Vileness Fats (ki ga sklene) ohranjata primitiven pristop in nerodnost izvedbe. Počasi nas The Residents vodijo skozi svoje faze razvoja, vse do trodimenzionalne, visoko stilizirane risanke. Vsem je skupna nekakšna dobrohotna posmehljivost stereotipom, najraje popularno-glasbenim mitom, ki jo lahko naslutimo že s poslušanjem avdio plošč. Ta na vizuelni ravni le še pridobi na grotesknosti, ki meji na bunuelovski nadrealizem in skrivnostnih zapletih Lynchevih filmov. Prav vsi nastopajoči liki so izkrivljeni, s poudarkom na tistih značilnostih, ki jih v očeh The Residents določajo… Ko se gledalec/poslušalec, sedaj postavljen dobesedno v središče dogajanja, po dobri uri in pol vživi v njihov svet, se mu ta zdi že povsem normalen. Je tisti, ki se pusti očarati, po tej izkušnji sploh še sposoben običajne zaznave?
Rekontekstualizacija njihovega opusa v večpredstavitveni prostor še enkrat pritrjuje njihovi odločitvi, da se v javnosti kažejo z velikimi očesnimi zrkli na ramenih. Tudi zato, da jim najnovejša tehnološka iznajdba slučajno ne bi ušla iz pogleda.
(Muska, 2001)

Janez Golič