izpostavljamo recenzijo knjige o The Residents
THE RESIDENTS
Never Known Questions: Five Decades Of The Residents
Ian Shirley
(Cherry Red Books, 2015)
Uganka ostaja. Še ko so The Residents pred nekaj leti odkrili svoja prava imena, se s tem ni dosti spremenilo. Konec koncev, so Bob, Chuck in Randy sploh njihova prava imena (Carlos pa naj bi se upokojil) in tudi če so, kaj nam ta pravzaprav pomenijo? Sam njihov mit jih je že davno prerasel, se zajedel v zavest zainteresirane javnosti in zgolj kot ideja živi naprej ne glede na okoliščine. Po več kot 40 letih, odkar so The Residents objavili prvo ploščo s tem imenom, o njih samih resda vemo marsikaj, še več tega pa je zgolj ugibanje na podlagi izjav njihovih predstavnikov in ožjih sodelavcev. Več kot preverjena dejstva veljajo njihovi samosproducirani miti in legende. So temelj njihove drže. Šele velik skupek skrbno načrtovanih pretiravanj, če ne kar izmišljotin, na koncu razodene veliko rezidenčno resnico.Avtor Ian Shirley je pravzaprav le nadgradil svojo 20 let staro biografijo Meet The Residents: America's Most Eccentric Band, vključil dejstva in izjave, ki so se mu nabrale v vmesnem času. Obenem knjižna izdaja sovpada z objavo dokumentarnega filma Theory Of Obscurity, obe izdaji sta komplementarni, se dopolnjujeta; film kaže, knjiga več pove. Lahko bi izšli v paketu.
Vsekakor je Ian Shirley opravil veliko delo. Govoril je praktično z vsemi bližnjimi sodelavci skupine, pregledal vrsto gradiva, od recenzij do sporočil za javnost s strani „krovne" organizacije The Cryptic Corporation. S temi „dejstvi" je stkal mrežo, s katero je želel ujeti duha skupine in v veliki meri mu je to uspelo. Ker je njihova „uganka" sama po sebi neuganljiva, si vsak lahko domisli legendo, svojo resnico o njih oziroma njihovem pomenu in namenu. The Residents so nam pri tem v veliko "pomoč"; na veliko so sejali simbolne pomene svojih dejanj, lahkotno prestopali med ironijo in naklonjenostjo, preko svojih predstavnikov na široko razlagali stališča in jih obenem vsakič še malce zapletli...
Navkljub manipulativni naravi njihovega delovanja, dovolj trdna dejstva vseeno govorijo o neskončni zagnanosti skupine, ki je bila predvsem v začetkih, mnogokrat v težkih finančnih škripcih. Malo je manjkalo in bi The Residents iz obskurnosti zdrsnili naravnost v pozabo. Najprej so štiri leta snemali film, povsem nevešči te obrti ga nikoli niso končali. Prve plošče so se prodajale v mizernih nakladah, v letu dni je njihov prvi album Meet The Residents dejansko kupilo le 40 ljudi. Prvo turnejo so navkljub polnim dvoranam sklenili v rdečih številkah... Vedno pa se je zgodil nek skoraj čudežni preobrat; takorekoč v zadnjem trenutku se je našel sponzor in vložil v delovanje skupine za takrat ogromne denarje. Ali pa so jih rešili angleški glasbeni novinarji, ki so v njihovem masakriranju pop uspešnic iz šestdesetih let na plošči The Third Reich'n'Roll videli na delu diletantske genijalce in s pozitivnimi zapisi sprožili plaz zanimanja.
Kot je to nekje običajno, so bolj zanimivi začetki skupine, ko so se njihove ideje šele konstituirale. Vsaj v glasbenem smislu so bili The Residents najbolj ustvarjalni, ko so še sami izdelovali glasbila in snemali na magnetofonski trak, ga ročno rezali in lepili, ga speljali v dolge zanke, vabili h sodelovanju gostujoče glasbenike, ki vnaprej sploh niso vedeli, kaj jih čaka v studiu. Ker so praktično vsak album zgradili na celovitem konceptu, je bil tudi vsak naslednji album zgodba zase, včasih sta bila dva zaporedna koncepta skoraj diametralno nasprotna. Po dovršenem in mukotrpnem Eskimu, so npr ponudili 40 enominutnih rezidentčnih pop komadov na The Commercial Albumu. Ali pa odlomke iz Eskima uporabili v samoironičnem disko miksu Diskomo. Z enako (ne)spoštljivostjo so uporabljali odlomke pop uspešnic kot tiste iz „visoke" klasične umetnosti. Če že sami niso najbolj vešči igranja glasbil, so si nabrali veliko znanja skozi poslušanje plošč, ki so jih kupovali v lokalnem supermarketu na razprodaji. Šele kasneje so načela pop kulture prepoznali tudi v drugih družbenih pojavih in jih zagnano razgaljali skozi številne multimedijske predstave.
Preveč bi bilo pričakovati, da bi se The Residents vsakič na novo "izumili", kot jim je to uspevalo v t.i. "klasičnem" obdobju od Meet The Residents (1974) do The Commercial Album (1980). Kasneje so se kar preveč lagodno naslonili na praktično uporabo sintetizatorjev in semplerjev, a zato večjo pozornost namenili vsebinam in predvsem predstavitvi v živo z bogato scenografijo in kostumografijo. Knjiga sledi njihovi karieri kronološko in počasi zapade v ponavljanje; snemanju in objavi plošče sledi turneja in to je to. Film je tu v prednosti, ker se jih loteva po tematskih sklopih, ki so polni izjav, odlomkov koncertov in videospotov. Na koncu so ravno koncerti tisti najbolj vabljiv del njihove predstavnosti. Obenem veliko pove že podatek, da je na turnejah glavni finančni priliv predstavljal t.i. merchandise, predvsem majica poslikana z velikim očesnim zrklom. Ta še vedno ostaja osrednji simbol njihove zvedavosti, odprtosti in nenazadnje, skrivnosti.
(Rock Obrobje, april 2016)
Janez Golič
