ROCKET FROM THE TOMBS
Rocket Redux
(Glitterhouse/Panika, 2004)
Zgodba se nadaljuje. Zgodba, ki se je začela maja leta 1974 in se vsled notranjih sporov končala slabo leto kasneje. Vendarle so v tistem kratkem času Rocket From The Tombs ustvarili niz rockovskih klasik, žal, vsaj v svoji izvorni inačici, neopravičeno spregledanih.Kajti, po ne ravno prijateljskem razpadu je pevec David Thomas s kitaristom Peterom Laughnerjem ustanovil precej bolj arty naravnane Pere Ubu in v novi repertoar uvrstil tudi nekaj pesmi napisane v času delovanja v Rocket From The Tombs. Po drugi strani je nekaj podobnega storil kitarist Cheetah Chrome, le ta z The Dead Boys, v katere je pritegnil še pevca Stiva Batorja, posrednega krivca za razhod Rocket From The Tombs.
Skupina v svojem času ni uspela objavili nobenega nosilca zvoka. Zato pa so kasneje postali dejavni piratski založniki, na razno raznih ploščah so zbirali dosegljive koncertne in demo posnetke. Po zaslugi teh se je glas o proto-punkovski zasedbi počasi in zanesljivo širil, in če so piratski založniki že za kaj dobri, so posledično poskrbeli, da so se zganili preživeli člani Rocket From The Tombs (Peter Laughner je umrl že leta 1977) in leta 2002 končno legalno zbrali stare posnetke na eni plošči – The Day The Earth Met The Rocket From The Tombs. Če so pred njimi koncertno poravnavo naredili že The Velvet Underground in Sex Pistols, takorekoč ta trenutek pa je v teku poravnava še malodane izvirnih Stooges, zakaj se ne bi pobotali še Rocket From The Tombs? In res so se lani podali na ameriško turnejo, doživeli odzive nad vsemi pričakovanji, tako da so sledile pobude za snemanje plošče, albuma prvenca, kakršnega bi Rocket From The Tombs posneli daljnega leta 1975.
To je album Rocket Redux, odličen v povzemanju vsega, kar pritiče legendi. Stare pesmi so ohranile ves mladostni polet, rockovsko razigranost, bleščavo (glam) pozo in izvorni patos, ki ga ne morejo zabrisati niti leta odraščanja. Nekateri bi ta žar pripisali spajanju energij, drugi kemiji, sam se nagibam k razlagi, da so ti glasbeniki odrasli v okolju (Cleveland), ki je bilo ravno prav blizu centru takratnega kreativnega rockovskega dogajanja (New York), da niso bili del tega, a obenem dovolj daleč, da so morali sceni kreirati sami. Sceno, ki je v prvi vrsti vzpostavljala odnos do okolja oz. do družbenih norm, način oblačenja, obnašanja in razmišljanja nasploh. Vsak je razvil močan individualni izraz, kar je v skupnem ustvarjanju povzročilo napetosti, iz katerih so vrele avtentične rockovske pesmi v svoji najbolj primarni obliki. In kot se rado zgodi, zaradi močnih posameznikov so se njihova pota skoraj morala razziti…
Danes jedro skupina sestavljata David Thomas in Cheetah Chrome, h glasbi se je vrnil še izvirni basist Craig Bell, na mesto drugega kitarista je vskočil Richard Lloyd iz Television, za bobni je Steve Mehlman, ki sicer zadnja leta drži ritem v Pere Ubu. Sedaj si ne delajo utvar, igrali bodo dokler jim bo to v veselje, nič ne obljubljajo, to so se pač že naučili iz lastne preteklosti. Tudi če se že jutri spet razidejo, na plošči Rocket Redux so zabeležili del pomembne zgodovine rocka: pesmi So Cold, Ain't It Fun, Sonic Reducer, Final Solution in Life Stinks so tu v starem sijaju, tako, kot so bile zamišljene leta 1975. Pravzaprav ima album le eno napako. Izšel je leta 2004, ko je komaj komu še mar za izvore rock'n'rolla z obrobja, če bi luč sveta ugledal v 'svojem' času, bi dobil častno mesto med ploščami Stooges, MC5, Voidoids, New York Dolls… Tako pa bo, se bojim, ostal spregledan oziroma pristal le v rokah starih frikov.
(Muska, maj 2004)
Janez Golič
