RAZLIČNI IZVAJALCI
Rocket Girl Compilation
(Rocket Girl, 2001)
Rocket Girl vrača vero v neodvisno založništvo. Pričujoča dvojna kompilacija prinaša na prvem disku posnetke s predhodnih izdaj, in sicer tistih v obliki malih, že skoraj pozabljenih 7” vinilnih singlov. Praksa t.i. Singles Club, pred leti znana pri mnogih neodvisnih založbah, torej le še ni povsem izginila. Od kupca oz. poslušalca zahteva nekaj več truda, brskanja, odkrivanja… Na drugem disku pa Rocket Girl ponuja neobjavljene posnetke svojih varovancev, tudi tistih, ki se šele bodo predstavili s samostojnimi ploščami.Z naše perspektive in v vidu že nepregledne produkcije, verjamem da večini pričujoči izvajalci predstavljajo popolno neznanko. Zaradi svoje drže nasproti veliki glasbeni industriji in tudi zaradi glasbe izven prevladujočih tokov, jih v globalnem informacijskem sistemu težko najdemo. Zato pa lahko ustvarjajo v svojem 'kotu sveta' neobremenjeni z zunanjimi pričakovanji in brez pritiska dobičkonosnosti. Igrajo zase in za poslušalce enakega duha.
Že prve izdaje Rocket Girl so nakazale splošno, dovolj odprto usmeritev založbe. Za prvi 'split' singel so leta 1997 ponovno združeni Silver Apples še enkrat posneli pesem I Have Known Love (z drugega albuma Contact iz leta 1969), Windy + Carl sta prispevala B-stran. Prvi album je bil Tribute To Spacemen 3, z mnogimi izvajalci neo-psihadeličnega podtona. Torej se preteklosti nihče ne namerava odreči, prevzema jo le kot osnovo nečesa dovolj svojega. Kot, na primer, P.S. I Love You, ki so na singlu objavili malce hudomušno pesem Where On Earth Is Kevin Shields?, a glasbeno z nedvomnim poklonom My Bloody Valentine. Vsaj kitarske skupine ne morejo prikriti tega vpliva, še posebej angleške (ki so v manjšini) ne. Mazarin, Piano Magic in Coldharbourstores se prevečkrat nagnejo v značilno otoško melanholijo, ki ni podprta z dovolj izvirnim ozadjem. Padejo v stranski rokav, ki ne ponuja pravega razvoja. Zato pa vsaj žarčijo zavezanost do lastnega početja.
Več inovativnosti ponujajo instrumentalisti. Njihovi eksperimenti se običajno gibljejo v ambientalnih vodah, s poudarkom na ustvarjanju zvočne slike, na 'barvnih' odtenkom, medtem ko so oblike prikrite z množico studijskih posegov. Pri teh izginjajo še zadnje lokalne značilnosti; mehiški Loopdrop bi se brez težav pomešal med nemške elektroničarje, Füxa iz Detroita bi prej sodil na Otok, medtem ko bi londonski State River Widening lahko snemali v Chicagu. Vsi pa puščajo zaokrožen vtis nekega lagodnega, neobremenjenega raziskovanja.
Ne glede na 'naravo' zbirke, ki naj bi bila služila predvsem kot dopolnilo rednim albumom prisotnih, je Rocket Girl Compilation dober vodič po segmentu neodvisne produkcije danes. Pustite se presenetiti.
(Muska)
Janez Golič
