RAZLIČNI IZVAJALCI
Rokerji pojejo pesnike 3/4
(Subkulturni azil, 2005)
Pesniška branja se vse bolj uveljavljajo, so skoraj nujna za prepoznavnost in medijski preboj določenega avtorja. Glasbeniki so tu v veliki prednosti, vsaj kar se tiče medijske pokritosti; predvsem rockovski del že v sami biti predpostavlja, da se mora izkazati z nastopi v živo, posneta glasba se predvaja na radiu in v obliki videospotov kaže na televiziji. Domače poslušanje plošč je kvečjemu posledica. Očitno pa je nekaj, kar druži oboje v simbiozi, pesnike in rokerje, saj je Subkulturni azil objavil že 3. in 4. del kompilacije Rokerji pojejo pesnike (dela sta »virtualna«, vse skupaj je objavljeno le na CD plošči, resda v trajanju, ki bi zahtevalo dvojni vinil).Agilna urednika serialke, Petra Kolmančič in Dušan Hedl, sta že v spremni besedi posredno razkrila neko temeljno dilemo. Namreč, njuno besedilo ni le običajni uvodnik, sosledje dogodkov, ki naj bi pripeljali h končni izvedbi, temveč sta to že mini-eseja pod naslovoma Kaj lahko pesem pridobi z uglasbitvijo in Kaj pridobi glasba? Njun uvodnik je že refleksija, tisto, kar (jima) manjka pri večini pisnih recenzijah domačih glasbenih izdelkov.
Taisto dilemo lahko preslikamo na pričujoči plošček. Pesniki si želijo še bolj približati širšemu občinstvu, rokerji si želijo več »vsebine«. Oboji so si še vedno izbrali »avtonomnost«, namreč, pesmi so nastale ločeno od glasbe, oziroma še več, sploh niso mišljene za uglasbitev. Zato je rokerski del naloge neprimerno težji, na njih je vsa teža končne izvedbe.
Tu se kaže poglavitni napredek glede na prva dva dela serije; izvajalci nimajo v ušesa bijočih problemov pri uglasbitvi pesmi, ki običajno nimajo »pravilnih« rim ne izrazitega refrena. Ne glede na staž in slog so se izbrani rokerji pogumno vrgli v izziv in ga izpeljali vsaj zadovoljivo, če ne presenetljivo dobro. CDZ so že veterani, po dobrih 20 letih delovanja so slišno rafinirali svoje početje, a so še kako domiselni in samosvoji. Le nekaj mlajši Sleazy Snails se še držijo trdnejše rokovske linije, vse čvrstejši postajajo Dežurni krivci in vokalno neverjetno močni so Muškat Hamburg. Melodično hardcorovsko smer zastopajo Low Value in nekje med undergroundom in površjem se prebijajo Pop Corn in Starlight Express, verjamem, da bomo o obojih še veliko slišali. Po drugi strani so simpatično naivni Blutwurst, končno so izbrali dve boemski pesmi, ju iztrgali iz freakovskega objema ter popeljali v novovalovsko razposajenost. MI2 in Kvinton so žal zastopani vsak le s po eno pesmijo, morda zato, ker zastopajo sredinski pol in so skoraj rutinsko izpeljali nalogo. Kantavtorski delež pripada še vedno močno spregledani Xeniji Jus. Bo res ostala le kult?
Doslej je bil projekt Rokerji pojejo pesniki rezerviran za domače avtorje in izvajalce. 4. del tokrat sklenejo ameriški art-rockerji V-3. Tudi edini, ki pesmi recitirajo. Je to napoved širše mednarodne zasedbe pesnikov in rokerjev na naslednjih ploščah? Kakorkoli, 3. in 4. del kompilacije Rokerji pojejo pesnike zlahka smatramo za presek najboljšega, kar se nam trenutno dogaja v rokovski glasbi. Lahko zapišem avtorski rokovski glasbi. Na tem ploščku rokerji te pesmi namreč izvajajo tako prepričljivo, kot da so njihove.
(Muska, julij 2005)
Janez Golič
