ROSA MOTA
Wishful Sinking
(13th Hours, 1995)
Podružnica velike neodvisne gramofonske založbe Mute, 13 Hours, je za razliko od matične hiše, ki ponuja le zanesljive varovance, zadolžena za odkrivanje svežih britanskih rockovskih sil. V preizkus nudi zaenkrat londonski skupini Rancho Diablo in Rosa Mota, oboji pa se skoraj istočasno predstavljajo s prvimi albumi. Rezultat obeh je več kot razveseljujoč, s tem da Rosa Mota vodijo že zato, ker se držijo pravih inštrumentov. Osnovni izbor je klasično rockovski, kitara, bas, bobni, znajo pa Rosa Mota zapihati, zatrobiti in zabrenkati tudi na kaj drugega. To samo po sebi ne bi bilo dovolj, morda bi bilo celo preveč, če bi skupina v mladostni vnemi želela strpati vse naenkrat v en koš. Ne, album Wishful Sinking nas prav izkušeno vodi skozi dinamične prehode soničnih kitarskih izletov in umirjenih, rahlo jazzovsko navdahnjenih pasusov. Zahvala za dovolj nabit kitarski zvok, ki ga skoraj nismo vajeni na britanskem otočju, gre producentu Robinu Properju-Sheppardu, sicer vodji tria The God Machine (nadaljna usoda skupine je po lanskoletni smrti basista Jimmyja Fernandeza pod vprašajem). Izbira ni naključna, tudi The God Machine pomenijo nekakšen most med ameriškim trdim in nepopustljivim zvokom in skoraj melanholično zasanjanostjo britanske glasbene produkcije. Rosa Mota se ne sramujejo okoliša, v katerem so izrasli. Omenjeni most gradijo na dveh vokalih, na moškem glasu Iana Bishopa in krhkem, a zanosnem prepevanju Julie Rumsey. Prostor, ki so ga s tem odprli, spomni na brezmejno domišljijo psihadeličnih odštekancev Mercury Rev, le da so Rosa Mota izlete vstran omejili, jih rafinirali in predvsem usmerili na določena razpoloženja. Komadi se ob notranji razgibanosti skoraj stekajo eden v drugega in nas vse do končnega (posnetega!) škrtanja vinila ne spustijo iz objema lastnega zanosa. Preprosto eden najbolj svežih prvencev britanske rockovske produkcije zadnjih let!
(GM)
Janez Golič
