Intervju: ROTHKO

Rothko že zaradi zasedbe težko padejo v kakršnokoli glasbeno kategorijo. Kot triu basistov bi jim najprej pripisali jazzovski predznak, pa vendarle jih najdemo v družbi neodvisnih rockovskih skupin. Ne, Rothko gredo še dlje, če so na prvem albumu v veliki meri zavezani osnovni zasedbi, kasneje povabijo v goste didžeje, pevce, druge glasbenike, in še na širše zaorjejo v že tako široko glasbeno polje.
Kot mnogo drugih neuveljavljenih otoških izvajalcev, sem tudi Rothko odkril preko kompilacije Will Our Children Thank Us? Zato uvodna vprašanja 'elektronskega' intervjuja z njihovim Markom Beazleyem oktobra 1999 prav na to temo.

Delite podoben glasbeni ali kakšen drugačen interes z ostalimi skupinami na kompilaciji Will Our Children Thank Us? Se morda smatrate del določene scene?
Mislim, da Rothko nismo del katerekoli scene. Poosebej ne t.i. postrockovske scene, ki mi tako ali tako nič ne pomeni, je samo nalepka, ki jo lepijo na skupine, ki iščejo svojo pot pri razvijanju različnih pristopov k ustvarjanju glasbe. Torej sprejemam tezo, da bomo strpani v ta krog skupin samo zato, ker delamo svojo stvar. Zdi se da zasedba treh basistov še vedno zmede poslušalce, a zame je to le glasba. Moj najljubši komad na omenjeni kompilaciji je Peggy's Well skupine Novak, ki so pred kratkim na žalost razpadli.
Zakaj igrate instrumentalno glasbo? Je to zavestna odločitev ali se preprosto ne čutite kot pevci?
Pravzaprav bo na naslednji plošči nekaj petja, ampak v splošnem sem precej razočaran, kako se gleda na zasedbo določene skupine. Ne glede na to, koliko doprinese pevec, je ta vedno v središču pozornosti, in po letih, ko sem to nekako sprejemal, sem želel narediti nekaj, kjer bo središče skupine na vsakem članu skupine, ne le na enem. Ampak želim vključiti tudi druge stvari v glasbo, in tako so različni pevci, drugi instrumenti, didžeji začeli prispevati svoje. Želim, da se Rothko razvijamo.
Kateri so vaši vplivi? Zgolj instrumentalna glasba? Kaj poslušate zadnje čase? Lahko izpostavite kak novejši bend, da ga še sami odkrijemo?
Večinoma poslušam basiste, ki igrajo dvojni bas kot Gary Peacock, no, pravzaprav ne poslušam veliko glasbe. Edini novi album, ki ga imam rad, je Soggy Martyrs od Richarda Thomasa. Najboljši band, ki sem ga videl v zadnjih letih, pa so The Monsoon Bassoon. Neopredeljivo.
Načrtujete še kakšna sodelovanja, morda remikse?
Zgodaj letos smo že objavili 12” remiksan singel z Four Tet, za Lo Recording, kar je bila dobra stvar, prispevali smo nekaj zvokov za prihajajoči singel Zan Lyons Warring Factions, to bo za založbo Foundry, upamo na split singel z The Monsoon Basson, in še vedno obstaja možnost sodelovanja s Simonom Raymondom iz Cocteau Twins / Bella Union. In tudi prispevek k remiksanem albumu za založbo Sub Rosa prihodnji september.
Kako se živi nastop razlikuje od studijskega dela?
Je popolnoma drugačen, pa spet isti. Zelo redko snemamo, in še takrat vse naredimo zelo na hitro. Snemam tudi na staroveški 4 stezni magnetofon, in ti posnetki pristanejo na nekaterih naših izdajah. Za koncerte sploh ne vadimo, kar poskušamo je igranje po spominu, sproti si izmišljujemo nove stvari. Torej je oboje precej koatično, a bolj mi všeč igranje v živo. Nerad poslušam posnetke naših nastopov in analiziram vsako noto, kot moramo to početi med studijskim snemanjem.
Boste zbrali vaše številne posnetke s singlov in kompilacij na album?
Nekaj posnetkov z zgodnjih singlov je že na albumu A Negative For Francis, ampak če je le mogoče rad te posnetke ločujem, če pa že pristane ista skladba na albumu in singlu, jo za album npr posnamemo povsem drugače. Nerad odiram naših kupcev plošč s povsem enakimi izvedbami objavljenimi na več koncih.
Ste zadovoljni z medijskim pokritjem v Angliji? Kakšno je splošno medijsko odkrivanje novih skupin v Angliji?
Večina ‚nove glasbe' (predpostavljam da je zelo malo glasbe zares nove) je odrinjena iz glasbenih tednikov. Ne vem zakaj, mogoče jih ta straši? Mnogo boljše pokritje je v mesečnikih kot so Mojo, The Wire, Sleazenation. Zdi se, da ti zmorejo več entuziazma kot tedniki in so mnogo bolje informirani, kaj se dogaja v glasbi. Mesečniki prav tako niso ‚obsedeni' s scenami. Izvajalce, ki poskušajo delovati samosvoje, v tednikih takoj označijo za novost, kar je sramota. Zadnjič sem bil tu v Londonu na odličnem koncertu skupine Novak. Stal sem zraven novinarja, ki je nastop recenziral. Rekel je, da so sranje, ampak samo zato, ker niso sodili v njegovo ‚žanrsko škatlo', ki jo on in mnogi njegovi novinarski kolegi, nosijo s seboj po koncertih.
Ste zadovoljni z možnostmi nastopanja v klubih, vas vrtijo na radijih?
Za nas pridobivanje nastopov niti ni tak problem. V londonu obstaja kar nekaj dostojnih prostorov za koncerte, in srečni smo, da poznamo ljudi, ki nas bodo lahko postavili na oder. Za nas je torej vse OK, a za novo skupino je to nemogoče. Prav tako je težko priti v radijski program, posebej na Radio 1. Vrtijo nas na lokalnem radiu, in nikjer drugje. Želim si, da bi nas, upam da bomo enkrat objavili nekaj, kar bo radijskim opremljevalcem všeč. V splošnem pa instrumentalna glasba težko najde prostor v radijskem programu, če ni ravno ritmično usmerjena, kar je sramota.
Imate še kakšne načrte razen tistih, ki si jih že omenil?
Novembra bomo izdali singel pri belgijski založbi Kraak, naslov je Storm Cycle, in nov album bo izšel februarja 2000 za Lo Recordings. Največja želja pa je igrati zunaj Anglije, in to upam nam bo uspelo prav tako prihodnje leto.
(prirejeno za članek 'Angleško glasbeno podzemlje' v reviji Muska)

Janez Golič