ROTHKO
In The Pulse Of An Artery
(Bella Union, 2001)
LABRADFORD
Fixed::Context
(Blast First!, 2001)

Rothko so svoj delež v ambientalni seriji založbe Bella Union prispevali s sebi lastnim obratom. Že Brian Eno, boter ambienta, je trdil, da tovrstna glasba ne zahteva pozornosti, jo pa nagradi. Rothko jo na novem albumu, pozornost namreč, ne zahtevajo, s prvimi toni (pulzi, če sledimo naslovu plošče) jo takoj vzbudijo. Kitarski krik na robu feedbacka, polni nihaji strune basovke kitare, prediren odmev sintetizatorja, vse daje občutek velikega finala, ne pa uvoda v ambientalni izlet. Rothko, trio basistov, so pač že po prvem albumu A Negative For Francis dojeli, da ne premorejo dovolj tehničnega znanja oziroma so omejeni z osnovnim instrumentarijem, da bi zadovoljivo naslikali (končno so si ime izposodili pri rusko-ameriškem slikarju Marku Rothku) umišljene zvočne poljane. Zato so si na drugem albumu Forty Years To Find A Voice pomagali z gostujočimi glasbeniki, in tako je tudi na tretjem In The Pulse Of An Artery. Tu je priskočil nekdanji član skupine Cocteau Twins, Simon Raymonde, ki je tudi solastnik založbe Bella Union in pobudnik zamisli o ambientalni seriji. Z njim so Rothko na isti frekvenci, interakcija glasbil je v vseh razsežnostih njihovega 'ambienta' nadvse skladna. Če se že spustijo v sanjarije z gladko zaobljenimi basovskimi linijami, je to le predah do naslednjega izbruha intenzivnosti. Šele v sklepnem dejanju se prepustijo lepoti melodije, ki jo prispeva Harold Budd na violini. Tega si res niso dovolili 'pokvariti'.

Idealno nadaljevanje z novim, šestim albumom ponujajo LaBradford. Tokrat spet le kot izvorni trio, kajti na prejšnjih dveh albumih so možnosti razširili z godalnim kvartetom. Na Fixed::Context potrebne napetosti vzdržujejo skozi nasprotja elektronskega brbotanja in nenavadno prečiščenih (zasluga snemalca Steva Albinija) kitarskih ter basovskih linij. Te iščejo poslušalčev odziv v natančno tempiranih enotah časa, puščajo jasno definiranemu zvenu, da se izpoje. Ti dolgi toni le počasi pletejo abstraktne melodije, saj nimajo ne pravega začetka ne konca. Kompozicije bi lahko trajale poljubno dolgo; če ponikne ena, se iz ozadje že lahko pojavi druga. Kaj šele elektronska drgetanja, ki kvečjemu spremljajo melodično sestavino. Tok glasbe je prepuščen spontanim odločitvam, ki jih LaBradford izpeljejo dovolj elegantno in nevsiljivo. Morda ne ravno prelomna plošča, ampak še en dokaz vsakokratne ustvarjalne svežine tria.
(Muska)

Janez Golič