Intervju: JIM O'ROURKE
Že v šolskem jazz ansamblu je Jim O'Rourke med kitarske strune vtikal vse mogoče predmete, da bi le ušel sistemu. To mu je dokončno uspelo v izvenšolskih zasedbah in v samostojnih stvaritvah, ko se je njegova domišljija šele prav razplamtela. Je karseda odprt, glasbe ne favorizira po zvrsteh, ampak vsakič znova išče posebne kvalitete. Ker dober glas seže v deveto vas, je tudi glas o njegovih glasbeniških in drugih sposobnostih segel čez vsaj tri celine. Težko odkloni vabila k sodelovanju in ljudje blizu njega radi pravijo, da vedno počne vsaj pet stvari naenkrat.
Te lahko v grobem razvrstimo v tri področja delovanja; Jim je v prvi vrsti glasbenik, ki se zlahka oprime praktično katerega koli glasbila, je aranžer in producent, ki se prilagaja in usmerja zvočno podobo glasbenih izdelkov drugih, in končno je studijski manipulator, drzen v destrukcijah vseh sestavin zvočnih zapisov. Je še skladatelj, esejist in sploh zagnan spremljevalec vsega inovativnega glasbenega dogajanja širom sveta.
Že sam spisek njegovih sodelovanj in rezultatov bi zlahka segel čez ti dve strani, zato se bomo omejili na tiste najodmevnejše in prepustili Jimu, da jih opremi s svojimi komentarji. Moj elektronski poziv ga je ujel nekje na liniji Chicago - London - Tokyo.
Se vam ne zdi, da vsi ti različni pristopi zmedejo poslušalca?
Seveda!!! To je moj glavni namen. Več zmede toliko bolje. Zmeda je stanje duha, kjer se največ naučiš.
Se ozirate na poslušalčeva pričakovanja?
Pričakovanja poslušalcev so pomembna za dosego zmede. Prej sem bil v tem precej neposreden (v zgodnjih manipulacijah s trakovi, Brise Glace, zgodnji Gastr Del Sol). Upam, da se bodo poslušalci začeli spraševati: 'ZAKAJ sem pričakoval nekaj drugega?' Pričakovanja obstajajo le zaradi splošno sprejete kode v glasbi, sama glasba nima nič s tem.
Imate kakšno formalno glasbeno izobrazbo?
Imam formalno glasbeno izobrazbo, ampak ta ni pomembna. Nisem zagovornik šolske izobrazbe, v splošnem sem raje anti-academia.
»Oživili« ste vsaj dva skoraj pozabljena glasbenika, Johna Faheya in Tonyja Conrada. Kako vam je to uspelo?
Tonyja Conrada in Johna Faheya nisem 'oživil', ampak sem vesel, da sem jima pomagal pri snemanju novih plošč in jima tako povrnil nekaj malega, kar sta mi v preteklosti v veliki meri dala. Nikoli ne bi sprejel zahvale, da sem ju 'pripeljal nazaj'. Vse je bilo odvisno od njune lastne izvrstnosti. Zraven sem bil le kot zvest pomočnik. Za letos načrtujem tudi skupno ploščo z Johnom Faheyjem.
Kakšen je vaš splošni pristop k remiksanje gradiva drugih glasbenikov? Ugotavljam, da so vaši remiksi zelo raznoliki, od zelo 'spoštljivega' za The Pastels do popolne destrukcije.
V splošnem je vsak remiks nov niz izzivov, kar me pri tem najbolj veseli. Vsakič se vprašam: 'Kaj lahko naredim s tem, v čem je bistvo, kaj je tisto, kar naredi to'. Odvisno od skupine, je to lahko glasbeno ali socialno vprašanje. Nekaj kot remiks The Pastels je popolnoma 'glasbeni' remiks, medtem ko je remiks Oval naslovljen bolj na njihovo lastno estetiko. Odvisno od primera do primera. Hvala, ker si opazil. Zelo malo ljudi me sprašuje karkoli o remiksih, in to so stvari, ki so mi zelo blizu.
Tudi vaše producentsko delo je zelo raznoliko, od fausta in US maple do Smog. Ali se v splošnem prilagajate njihovemu slogu in jim naredite njim odgovarjajoč zvok ali želite dodati nekaj svojega?
V splošnem poskušam skozi dela drugih izvedeti, kaj je tisto, kar hočejo doseči. Sem bolj kot pripraven tehnik, se mi zdi. Res nimam posebnega sloga, čeprav se včasih zdi tako. Imam svoj okus, in včasih ima skupina oziroma izvajalec isti okus, kar v prvi vrsti običajno pripelje do našega sodelovanja. Faustov CD Rien je nastal v drugačnih okoliščinah. Naredil sem ga večinoma iz osnutkov in najprej je obstajala ideja, da bi posnetke izdal pod svojim imenom. Sicer je produkcija zares krasna izkušnja; delati z nekom, se sproti učiti, pomagati, se navduševati… Vesel sem sodelovanja z nekaterimi najbolj fantastičnimi glasbenimi ustvarjalci naokoli, ki sem jim pomagal po svojih najboljših močeh. Zanima me studijska tehnika, rad aranžiram in v posebno veselje mi je proces miksanja, kar imam raje kot zgolj pisanje glasbe. Svoj album posnamem le vsakih 18 do 24 mesecev, zato ker sovražim pisanje glasbe. Rad delam z gradivom, ki že obstaja, zato me tako zelo zanimajo remiksi. Zanima me predvsem: 'Kaj narediti s tem?'
Zakaj si zapustil Davida Grubbsa oz. Gastr Del So? David trdi, da je bil spor na osebni ravni.
Mogoče je bilo to, in morda je bilo zanj res samo to, ne vem. Ampak v splošnem, zame glasba ni bila dovolj izzivalna, in največkrat se nisem želel počutiti stalno zaposlenega.
Novi album je precej različen od česarkolisi počel prej, prvič na plošči tudi poješ. Kako se počutiš v tej vlogi?
Nenavadno. Mislim sem si, da tega ne bom nikoli naredil. Vokali, ki sem jih prispeval za Gastr Del Sol, so se zgodili po nesreči. Nisem jih niti želel na albumu, ampak v redu… Zato sem razmišljal, da ne bi več pel, ker sem se počutil tako nelagodno. Nisem vedel, kaj naj počnem s tem… kar je pomenilo: najbolje, da kar naredim. Zame je edini način učenja, da se postavim v nelagoden položaj. Da grem v nekaj neznanega in potem poskušam najti pot ven. Prvič sem spisal tudi besedila. Zelo čuden občutek.
Album Eureka me zaradi mešanja različnih glasbenih pristopov spomni na zgodnje plošče Vana Dykea Parksa, s tem da si dodal še odmerek sodobnosti z elektronskimi dodatki. Vseeno, kakšna je osnovna zamisel albuma?
Narediti ploščo, ki bi jo res želel narediti. Dal sem preveč sebe v Camoufleur, in s tem, kako so se stvari odvijale, sem se počutil, kot da so ukradli del mene. Moje ideje so se izgubile kot ugrabljen otrok, ki ga ne moreš več videti. Zato sem si rekel: 'K vragu z vsem skupaj, naredil bom točno takšno ploščo, kot si jo sam želim'. Nima posebnega 'pomena'. So stvari, o katerih govorijo pesmi oziroma besedila, ampak glasbeno so samo stvari, ki sem jih želel narediti že od vekomaj, a nisem uspel. Šele sredi leta 1997 sem uspel nabaviti napol spodoben studio, v katerem lahko delam. Bad Timing sem posnel na osem kanalov, za Eureko sem jih imel na voljo 16 in jih nadgradil na 78 (ob koncu Women Of The World).
To je ena plat mojih zanimanj. Še vedno me zanimajo stvari, ki so me vedno privlačile. Vse od malih nog sem bil in vedno bom, navdušen nad minimalizmom, improvizacijo, igro trakov itn. Ampak Eureka je to, kar me zanima sedaj, ker čutim, da sem končno našel način, kako uresničiti samega sebe. Iz istega razloga sem posnel Happy Days šele pred dvema letoma namesto pred desetimi. Kljub moji ljubezni do minimalizma in mojem sodelovanju z Tonyem Conradom, Phillom Niblockom in Arnoldom Dreyblattom, sem šele moral najti, kaj sem pravzaprav 'jaz' v glasbi.
Boste album promovirali z nastopi v živo, verjamem, da bi bilo to precej težko zaradi velikaga števila sodelujočih?
Po vsej verjetnosti jih ne bo. Sploh ne maram nastopanja v živo, in definitivno ne maram igrati sam. Sestavil bom skupino in letos priredil nekaj koncertov (prvič sem imel s svojo skupino koncert ne dolgo nazaj v Chicagu), ampak ne bodo več kot trije, štirje nastopi. Verjetno eden v Chicagu, v Londonu in Tokyiju, in nikjer drugje. Preveč me zanima delo na naslednji plošči, kot da bi igral stvari, ki so zame že stare. Sem studijska oseba, ne zares živi glasbenik, in vedno bolj grem v tej smeri.
Imaš kake posebne načrte za naprej, npr drum&bass album ali album priredb Johna Faheya?
Ne, nič od tega, oprosti. Ampak bo skupni album z Johnom enkrat v letu 1999.
Kolikor vem, naj bi produciral novi album Stereolab. Ali se zato trenutno nahajaš v Londonu, in če lahko našteješ druge svoje načrte?
Ja, res je in to je krasno. Prav tako delam na novem albumu skupine High Llamas. Zadnja plošča, kjer sem sodeloval, je solo album Sama Prekopa in to je bila fantastična izkušnja. Pred tem sem delal na novih ploščah Smog in Bobbyja Conna, oboje fantastična, fantastična izkušnja. Bil sem še na Japonskem z The Merce Cunningham Dance Company. Krasno. Naslednja dva meseca bom zaposlen s tema albumoma (Stereolab, High Llamas) in potem grem spet na Japonsko snemat.
Ali založba Dexter Cigar še obstaja? Grubbs je namreč že ustanovil svojo založbo.
Ne, tega je konec. Dexter Cigar je bilo v bistvu nadaljevanje založbe, ki sem jo ustanovil že leta 1993. Imenovala se je Distemper. Zelo kmalu mi je zmanjkalo denarja in Drag City mi je ponudila pomoč. Priskočil je še Dave Grubbs in založbo sva preimenovala v Dexter Cigar.
Še vedno nadaljujem z objavljanjem mnogih naslovov, ki naj bi bili objavljeni na Dexter Cigar sedaj pod imenom založbe Moikai. Dve CD plošči sta že zunaj; Lithops in Plux Quba (to je bila plošča, zaradi katere sem pravzaprav ustanovil založbo, ampak šele sedaj sem uresničil željo). Letos naj bi se zgodile še mnoge stvari, nekaj Philla Niblocka, John Fahey, Fennesz, The Frogs itn. Vse to preko Drag City.
Ali obstaja še kdo, s katerim bi rad sodeloval, pa še nisi imel priložnosti?
Hmmmm... Cyndi Lauper, Roy Harper, Sparks. (resno)
(prirejeno za članek v reviji Muska)
Janez Golič


|