JIM O'ROURKE
Eureka
(Drag City/Domino, 1999)
V vsakem primeru intrigantna plošča, polna presenetljivih domislic, ki jih po vsakičnem poslušanju na novo odkrijemo. Že na zvočni ravni ponuja nekaj nenavadnih spajanj, ki jih je O'Rourke skozi neposreden napad na čutila ponudil na zadnjih dveh albumih supergrupe Gastr Del Sol, pa vendarle tokrat razvil v konsistentnejšo celoto. Recimo. Pomaga tekoče in nadvse všečno obiranje strun v uvodni Women Of The World, ki se razvije v pravo zvočno bogastvo vseh možnih akustičnih glasbil. O'Rourke je iz folk pripovedi Ivorja Cutlerja ustvaril malo mojstrovino, skozi neskončno ponavljanje refrena nas zapelje v meditativno razpoloženje, ki ga prelije v nelagodno elektronsko valovanje. In tako se izkušeno sprehaja med težko določljivo preteklostjo, pobira slogovne značilnosti priljubljene glasbe iz svoje rane mladosti; folka, cool jazza, komornih pasusov, celo brezskrbnega swinga, ki ga nezgrešljiva določa zbor treh pevk, in vmes na kratko postreže z dokaj verno kopijo temne strani meseca. Sama tehniška perfekcija in izbran posluh za kompozicijo zvoka še ne bi bil dovolj, bila bi kvečjemu nadaljno iskanje v istem stranskem hodniku iz časov, ko se je rock otresel stvarnosti in postal umetniška forma sama na sebi. Presežek je v zlaganju sestavin, kjer je imel O'Rourke zagotovo v mislih poslušalca, v ne več nenadnih preskokih, temveč v zlitju različnih percepcij, pogledov in sploh pričakovanj. Torej “napad” na priučeni kod v glasbi ni več neposreden, skriva se zadaj, v sami glasbi. Podira iluzijo samostojnega umetnika, ki ustvarja izven pričakovanj drugih.O'Rourke tokrat drži vse niti v svojih rokah. Določa prispevke vseh osemnajstih gostujočih glasbenikov, usmerja njihove izlete z uravnovešenim miksom zvoka, se znajde v različnih pristopih. Je tudi izvrsten glasbenik, ki se zaveda lastnih meja, a njegov spoznavni krog je dovoljšen, da lahko uresniči vse zamisli. Tokrat jih je, v užitek in razmislek.
(Muska)
Janez Golič
