JIM O'ROURKE
Insignificance
PAPA M
Whatever, Mortal
(Drag City, 2001)

Jim O'Rourke je že večkrat obrnil hrbet pričakovanjem. Očitno to postaja njegovo načelo, skromnost pa je tokrat prelil kar v naslov nove plošče. In ta skromnost tokrat ni ravno na mestu, medijska pozornost ob novem albumu se lahko primerja s pozornostjo do mnogo popularnejših izvajalcev.
Jim je zapustil Gastr Del Sol v trenutku, ko je pritisk na skupino postal obremenjujoč (beri popularnost je strmo rasla), prej je že sodeloval v projektnih skupinah kratkega diha Brise-Glace in Yona Kit. Vmes je že deloval samostojno, predvsem kot improvizator in akustični kitarist, ko je ponovil prevrat s samostojno ploščo Eureka. Do zadnje podrobnosti premišljena plošča je naletela na nedeljeno navdušenje kritike in poslušalstva. To je prefinjen album izvrstnega glasbenika in novopečenega pevca, poln pretanjega obiranja strun akustične kitare (na sledi Johna Faheya), nežnih godalnih aranžmajev (po zgledu Vana Dykea Parks) in celo nadvse zapeljivih melodij (v priredbi pesmi Burta Bacharacha). Ko je večina pričakovala Eureko verzija 2.0, je Jim postregel z mestoma energično, neposredno udarno rockovsko ploščo Insignificance. Ne gre pozabiti, da je vmes postal 5. član Sonic Youth, da je produciral novo ploščo skupine Wilco in še prej Superchunk. To se je skoraj moralo poznati pri pristopu k novemu avtorskemu gradivu. Še več, ko je že posnel neke vrste nadaljevanja Eureke, je posnetke zavrgel oziroma je šel še enkrat v studio in iste pesmi (ali bolje, dele njih) še enkrat posnel. Rezultat je na trenutke neposrednejša, bolj živa in skoraj groba glasba. Vsaj v razmerju z njegovim nežnim, občutenim vokalom, ki se mu (tokrat električno) kitarsko rifanje slabo poda. Ne gre skupaj. Morda je to le posledica občutka nepomembnosti, zavesten odgovor na večinsko pričakovanje, in če avtor ne odgovarja svojim poslušalcem, si odpira svobodo izbire. Trpi pa estetika. Skratka, ostaja vtis, da je Jim tokrat svoj občutek za aranžiranje in izvirno izpeljano obliko pesmi zavestno pokvaril le zaradi izmikanju pričakovanjem. Obenem je pozornost prenesel prav na te električne kitarske akorde, medtem ko prefinjeni deli plošče pristanejo v praznem prostoru, čeprav v celoti prevladujejo. In prav ti so prikaz njegovega pravega talenta.

Podobno se zanesljivi karieri učinkovito izmika David Pajo. Če so Slint razpadli preden bi zares zaužili sadove svojega vizionarskega dela, je na vrhuncu njihove ustvarjalnosti sam izstopil iz Tortoise. Pomagal je še Royal Trux, igral s Stereolab in od začetka v senci pomaga Willu Oldhamu alias Bonnieju Princea Billya, s katerim smo ga videli tudi v Ljubljani. Vmes pa je že snemal samostojno, najprej pod imenom M, zatem Aerial M in nazadnje kot Papa M. Če imajo različna imena razloge v vsakič spremenjeni glasbi, bi se moral David Pajo prav s ploščo Whatever, Mortal spet preimenovati. Kajti že prejšnji studijski album zavajajočega naslova Live From The Shark Cage je objavil kot Papa M, v nasprotju z njegovo monotono, z bluesom prepojeno samoto, kjer bi glas pokvaril intimno vzdušje, je album Whatever, Mortal večinoma vokalen. In vokal Davida Paja sploh ni slab, zagotovo se mu ga ni potrebno sramovati. V napol mrmrajočih prehodih med stihi ne more prikriti vpliva zgodnjega Leonarda Cohena, nekateri pesmi moteče spomnijo na Dylana s spremenjenim besedilom, medtem ko razpuščena spremljava, ki daje vtis neobvezne vaje, kaže na dolgoletno druženje z Willom Oldhamom, posebej v pesmih, ko se mu slednji pridruži s spremljajočimi glasovi. Žal David dobrih nastavkov ne izpelje do konca, manjka mu tisti občutek, ki loči povprečne od največjih. V bran je dejstvo, da je to šele njegov prvi vokalni dolgoigrajoči izdelek, in glede na količino zamisli, ki se kažejo v množici do sedaj izdanih plošč, lahko od njega še veliko pričakujemo. Predvsem pa ostaja občutek, da mu je malo mar za pričakovanja kogarkoli, ustvarja predvsem zase. V množici tistih, ki bi naredili vse za vzbujanje pozornosti, Papa M zveni kot pravi balzam za ušesa.
(Muska)

Janez Golič