Intervju: RAILROAD JERK

foto: Breda Havle Z newyorškimi Railroad Jerk v Ljubljani nismo imeli sreče. Že popoldne, pred njihovim napovedanim nastopom, smo izvedeli za težave na meji. Naši carinski organi skozi niso pustili kombi z opremo in večino članstva obeh skupin - Railroad Jerk in Chavez, ki naj bi nastopili kot predskupina. Uresničile so se najbolj zlohotne napovedi, v celoti so odpadli Chavez, a k sreči sta se čez mejo "prebila" Marcellus Hall in Dave Varenka, ki vzporedno z Railroad Jerk delujeta kot duo White Hassle. Prav tako sta tudi nastopila v KUDu Franceta Prešerna. Še pred njunim nastopom 20.februarja 1997 sta sprejela naše vabilo in v (tedaj res povsem novem) studiu Radia Študent je nastal naslednji pogovor:

Najprej dobrodošla v novem studiu Radia Študent, in verjamem, da ste bili Railroad Jerk že mnogokrat povabljeni na ameriške college radijske postaje, pa me zanima, kako te izgledajo od znotraj?
M.H.: Večinoma so manjše od tega, ta vaš izgleda lepo, predvsem zato, ker je nov.
D.V.: Ameriške postaje so večinoma od znotraj polepljene s plakati različnih skupin.
M.H.: In ljudje, ki delajo tam, so mlajši.
Ste zadovoljni z medijskim odzivom v Ameriki, predvsem v New Yorku?
D.V.: Ja, smo. Zaenkrat nas Matador uspešno potiska v pomembne glasbene revije, naši videospoti se vrtijo na MTV-ju in take stvari. Mislim, da je vse to v redu, ker nas ljudje poznajo tudi, ko nastopamo drugje po Ameriki.
Vsi štirje vaši albumi so objavljeni za založbo Matador, torej se zdi, da ste zadovoljni z njimi.
D.V.: Bili smo drugi ali tretji bend, ki smo pristopili k Matador, torej smo zraven od vsega začetka. Mislim, da smo z njimi vzpostavili dobre delovne odnose.
Je Matador neodvisna založba?
M.H.: To je dobro vprašanje. Večina ljudi misli, da je, vendar v tehničnem smislu verjetno ni, ker so poročeni z Capitol Records. Ljudje zaupajo založbi Matador, ker ima samostojnost in verjamejo skupinam, ki snemajo zanje. Ne sklepajo pogodb z zelo popularnimi skupinami, ampak s tistimi, ki jih imajo radi. Prav vsem želijo pomagati na enak način, kljub temu, da so nekatere uspešnejše od drugih, a poskušajo vsem zagotoviti enako svobodi pri ustvarjanju njihove glasbe.
Le redke skupine so zapustile Matador, denimo, Thinking Fellers...
M.H.: Ja, ti so dobri.
D.V.: In Superchunk. Jih poznaš?
Ja. In Railroad Jerk? Vi ostajate pri njih?
D.V.: Pogodbeno smo vezani še za eno ploščo, tako da toliko časa zagotovo še ostanemo. Potem bomo videli, morda ostanemo, morda gremo drugam.
Mnogi glasbeniki, ki delajo v New Yorku, so prišli od drugod, denimo, Chrome Cranks, celo Jon Spencer, Foetus se je tja preselil iz Londona. Kako je s tem pri Railroad Jerk? Ste rojeni Newyorčani?
D.V.: Jaz sem rojen Newyorčan, vendar so se ostali preselili iz drugih delov Združenih držav. Marcellus je iz Minessotte.
M.H.: Iz osrčja dežele. Tony je iz New Jerseya in Alec je iz Clevelanda v Ohioju. Vsi smo se preselili v New York, ker menimo, da tam obstaja veliko možnosti za ukvarjanje z glasbo. Mnogo stvari v New Yorku je razburljivih.
D.V.: Tam je mnogo rojenih Newyorčanov in mnogo priseljencev, ki se sčasoma počutijo kot Newyorčani.
M.H.: Ja, sedaj se počutim kot Newyorčan.
Kako občutite razliko med ameriškim in evropskim občinstvom?
M.H.: Zanimivo je že, da obstajajo razlike med posameznimi evropskimi državami. Občinstvo na Švedskem se razlikuje od tistega v Nemčiji. Težko je reči, točno zakaj. Njihov odnos do nastopajočih je drugačen, nekje je bolj prijateljski... Bili smo že na evropski turneji leta 1995, a nismo igrali v Sloveniji. Vzburljivo je priti nekam, kjer še nisi bil.
Marcellus in Tony sta originalna člana skupine, Dave in Alec sta prišla zraven dosti kasneje. Kakšen je prispevek posameznega člana benda? Verjamem, da Marcellus spiše večino besedil, ali to pomeni, da tudi prinese že končane pesmi?
M.H.: Odvisno. Včasih so pesmi že dokončane, včasih jih dokončamo skupaj. Vadimo dvakrat na teden in takrat poskušamo sodelovati na določenih stvareh. Vsak od nas je lahko pisec pesmi, vsak prinese ideje, kako naj bi pesmi zvenele. Ja, jaz in Tony sva ustanovila skupino, in leta 1992 in 1993 sta Alec in Dave, prav v tem zaporedju, prišla zraven. Tako so Railroad Jerk šele postali popoln bend.
Novi plošča nosi naslov The Third Rail, čeprav je v bistvu to vaš četrti album. Kdo si je izmislil naslov?
M.H.: Jaz, čeprav je Dave že tedaj imel pomisleke glede naslova, ker da naj bi zmedel poslušalce. Menim, da je imel prav. Ampak rekli smo si: "Vseeno nam je, če bodo ljudje zmedeni". Če je album naslovljen z The Third Rail še ne pomeni, da bi to moral biti tretji album.
Zagotovo, vendar je zavajajoče. Prejšnji je bil naslovljen z One Track Mind, kar na svojstven način zopet kaže na to, da ste zelo odprti do različnih idej.
M.H.: Ja, podobno kot prej to poudarja nasprotja. A pravi razlog, da smo ploščo naslovili tako, je ta, da smo imeli močne občutke enotnosti, ko smo ploščo pripravljali. Zato se je to zdel dober naslov. Res smo bili podvrženi različnim vplivom, a nekaj je bilo skupno vsemu - kako vse ideje uresničiti.
V vaši glasbi lahko zasledimo različne vplive - folk, blues, celo Captaina Beefhearta, pa me zanima, če je kaj, kar ne bi uporabili?
D.V.: To je dobro vprašanje. Vedno poskušamo biti odprti, vendar se obenem držimo standardov glasbenih slogov, ki jih imamo radi. Menim pa, da je dobro biti pripravljen na spremembo.
Jon Spencer nas je vse presenetil z remiks albumom.
M.H.: Vendar je le predal posnetke, da so jih drugi remiksali.
Ja, a na koncu se je on podpisal spodaj.
M.H.: To je res. Ne vidim razloga, zakaj ne bi naredili nekaj podobnega. Dave je sedaj pod vplivom drum&bass sloga bobnanja.
D.V.: Ja, padel sem pod ta vpliv tu v Evropi. Bomo videli, mogoče se bo to poznalo na naši naslednji plošči.
M.H.: Mešali bomo folk in jungle.
D.V.: To bo naš novi zvok.
New York je vedno združeval umetnike različnih smeri; glasbenike, slikarje, pisce, in me zanima, če se sami ukvarjate še s čim, razen z glasbo.
D.V.: Ja, on je umetnik.
M.H.: Slikam. Vendar nisem vključen v umetniško sceno ali karkoli podobnega. Oziroma, na nek način smo povezani s tem, posedamo skupaj s pisatelji, poznamo se z njimi, a vse skupaj to ni gibanje ali kaj podobnega.
Si že imel razstavo svojih slik?
M.H.: Prave razstave nisem imel, vendar je na Internetu objavljena stran z mojimi risbami. To je dovolj dobra razstava. Ko smo na turneji vedno nekaj rišem. Doma rišem stripe in celo risanke, ki jih objavljam za različne revije.
Kaj pa ostali?
D.V.: Alec nekaj dela, vendar brez ambicij. Le Marcellus je profesionalni umetnik, ha, ha...
M.H.: Pišemo dnevnik tistega, kar se dogaja na turneji, in tudi to je na Internetu.
Se počutite kot del glasbenega dogajanja v New Yorku, morda scene?
M.H.: Poznamo se s tamkajšnimi glasbeniki, so naši prijatelji.
D.V.: Ljudje pišejo o nas kot o blues skupini, ali kot o newyorški skupini, ker pač prihajamo od tam. Tako nas avtomatsko primerjajo z Blues Explosion.
Sprašujem zato, ker ste v preteklosti člani Railroad Jerk že sodelovali z drugimi glasbeniki iz New Yorka.
M.H.: Ja, ampak to zato, ker se pač družimo s temi ljudmi, skupaj popivamo, si pomagamo, a to še en pomeni, da zavestno sestavljamo neko sceno. Vse se dogaja spontano. Beck, denimo, prihaja iz Los Angelesa, in nosi prav tako vplive bluesa in folka.
Ali Polly Harvey v Angliji.
M.H.: Ja, točno.
Zanima me nekaj v zvezi s pesmijo Big White Lady. Je res parodija na Rolling Stones?
M.H.: Napisal jo je večji del drugi kitarist Alec. Zadnje čase je ne igramo več prav pogosto...
D.V.: Alec je pod vplivom tega zvoka. Nekaj tega je prevzel še od svojega očeta, ki je igral na ta način in menim, da to ni parodija. Je povsem iskrena pesem.
M.H.: Nekaj naših pesmi vsebuje besedne igre, vendar ne ta. (izven etra: "morda je parodija že to, da Rolling Stones izvajajo ameriško glasbo".)
Kako si prišel zraven na Foetusovi plošči Gash?
M.H.: Objavil je moje ime na ovitku?
Ja, igraš orglice v eni pesmi.
M.H.: Poznamo ga že kar nekaj časa, popivamo in postopamo skupaj. To je to, vprašal me je, že bi sodeloval in odvrnil sem, da bi.
Bral sem tudi, da si objavil samostojni album.
M.H.: To je bil le maksi singel s štirimi pesmimi. Posnel sem jih, ko so Railroad Jerk mirovali in ta vinilni singel je objavil brat našega bobnarja, Dana Varenke, za svojo založbo. Pravzaprav je objavil dva moja singla. Jaz in Dave imava tudi stranski projekt z imenom White Hassle. Igrava nekakšen folk-country, on igra na ponve in tolkala, jaz kitaro. Tudi tako sva izdala že en singel.
Kako pa ste prišli do tradicionalne glasbe, kot je folk ali blues?
M.H.: Vedno nas je zanimala glasba. Najprej je to prišlo z Rolling Stones, kasneje sem odkrival glasbene stile, ki bi ustezali mojim lastnim zamislim. Večkrat sem šel v izposojevalnico in vzel stare country in folk plošče, saj sam nisem imel denarja, da bi jih kupoval. Istočasno sem se učil igranja kitare, in ta glasba je bila dovolj preprosta, da sem se je lahko naučil igrati. Zame je to bilo lažje kot igrati nekaj zapletenega.
Kdaj si ustanovil skupino? Ko si srečal Tonyja?
M.H.: Ko sem spisal nekaj pesmi, sem začel iskati ljudi, ki bi mi pomagali pri igranju. Ja, mislim, da se je vse začelo, ko sem srečal Tonyja. To je bilo leta 1989.
Kakšni so načrti za naprej? Se pripravljajo še kakšna sodelovanja?
M.H.: Ja, Foetus me je zaprosil, da mu pomagam na naslednji plošči. Drugih načrtov nimamo.
Kaj pa Tony?
M.H.: Sodeloval je v skupini Motherhead Bug, ki sedaj ne deluje.
Kaj pa Dave?
D.V.: Preveč sem zaposlen z Railroad Jerk in White Hassle, kar mi vzame ves čas.
In na koncu, kakšno glasbo poslušate v kombiju, ko ste na poti?
M.H.: Ray Charles, George Jones...
D.V.: Hot Chocolate.
Torej ne prav veliko sodobne glasbe?
M.H.: Tudi to, recimo Becka, PJ Harvey, Blues Explosion, Guided By Voices, Pavement. Rad imam vse skupine na Matador Records; Chavez, ki igrajo nocoj z nami.

MP3 odlomek/excerpt (43", 300Kb)

Janez Golič