RAILROAD JERK
One Track Mind
(Matador, 1995)

Nekateri bendi so boljši kot drugi. In rock'n'roll je tista veščina, pri kateri ne odloča tehnično popolno obvladovanje inštrumetov, gora marshalov na odru in najsodobnejši svetlobni efekti. Odloča občutek za pesem, odloča ritem, spoj rifov in melodij ter zavest o lastnem početju. Torej drža.
Newyorški kvartet Railroad Jerk zagotovo ne spada v kategorijo skupin, ki bi svojo glasbeno vizijo gradila na razkošju prek meja dobrega okusa in visokoletečih idejah. Pripadajo garnituri tistih, ki raje nastopopajo v majhnih klubih, ki so zadovoljni z ozkim krogom ljubiteljev in so veseli že, če se najde založba, ki bi želela izdati naslednjo ploščo. Zaradi takih skupin lahko rock živi in se razvija, čeprav smetano pobere le peščica srečnežev, ki se znajde ob pravem času na pravem mestu, in nekaj tistih, ki s svojim talentom in enkratno vizijo trenutka in prostora zavladajo nad interesi velikih glasbenih korporacij. Railroad Jerk že z naslovom tretje plošče "One Track Mind" zanikajo enoznačne opredelitve svoje glasbe. Pravzaprav se jim izmikajo, in to na način, ki si je svojo domovinsko pravico izboril prav v New Yorku oz. v njegovih spajanjih artističnih tendenc in srčnega utripa rock'n'rolla.
Srž njihove glasbene podobe leži zelo blizu Spencerjeve blues eksplozije. Glede na to, da tudi Railroad Jerk niso stopili na noge prav pred kratkim, je vprašanje, kdo je koga učil stopinj v svet novodobnega rock'n'rolla, podobno vprašanju o kokoši in jajcu. Še najbližje bomo odgovoru, če rečemo, da je vpliv obojestranski.
In zakaj so potem Railroad Jerk komaj prestopili prag popolne neznanke in zakaj je na drugi strani Jon Spencer že postal pojem? Tu bi se lahko vrnili na sam začetek. Po svoje enostavno - nekateri bendi so boljši kot drugi. Sami veščini rokovanja z inštrumenti skupine Railroad Jerk ni moč oporekati, prav tako ne petju Marcellusa Halla. Manjka pač tisti avtorski pečat, ki se ga ni mogoče priučiti, ki je, ali pa ga ni. Ta je pogojen s karakterjem oz. senzibilnostjo posameznega glasbenika, in nič manj pomembno, kako se posamezni karakterji zbližujejo in razhajajo v povsem novo in edinstveno celoto. Zato verjamem, da Railroad Jerk v sedanji zasedbi sicer lahko ponudijo solidno rockovsko glasbo, bojim pa se, da jim bo vedno manjkal korak, morda le pol koraka, do enkratne skupinske izkušnje, ki se že na prvi posluh loči od povprečja.
(Tribuna)

Janez Golič