Intervju: ROWLAND S. HOWARD

Rowland S. Howard je zagotovo eden bolj zapostavljenih glasbenikov v rocku. Stal je ob Nicku Caveu že v skupini Boys Next Door, bil je glavni tvorec natrganega kitarskega zvoka v The Birthday Party, vnesel je ostrino v zgodnje Crime and the City Solution in dvakrat sodeloval z Lydijo Lunch. Obe plošči sta tematsko povezani, čeprav ju loči skoraj desetletni premor, Honeymoon In Red in Shotgun Wedding predstavljata ustvarjalni višek Rowlanda S. Howarda in artikuliranega besa gospodične Lydije Lunch. Pred desetimi leti je Rowland zgrabil stvari po svoje in ustanovil skupino These Immortal Souls. Ob njem je brat Harry na basu, Geneveive McGuckin, ki je z Howardom igrala že v The Birthday Party, pomaga s klaviaturami, za bobni pa je do nedavnega sedel Epic Soundtracks. These Immortal Souls so v tem času objavili le dva albuma, Get Lost, Don't Lie in I'm Never Gonna Die Again.
Prvi album nas je zadovoljil na celi črti. Morda bi ga lahko primerjali celo z najbolj razdelano ploščo Nicka Cavea, Your Funeral My Trial, Howardu manjka le ta sugestivni vokal. Kot da se je tega zavedal tudi sam, je ta primanjkljaj na naslednjem izdelku prikril z bolj agresivno in neposredno glasbo.
V okviru promocije druge plošče so se decembra 1992 These Immortal Souls ustavili tudi v avstrijskem glavnem mestu Dunaju. Tam je nastal krajši pričujoči pogovor z vodjo zasedbe.

Najprej bi te rad vprašal, kdo je trenutno za bobni? Na ovitku zadnje plošče najdemo napis "Next time no Epic"!
Trenutno imamo bobnarja z imenom Chris Ease, ki sicer igra v avstralskem bendu Once Upon A Time, živi in dela pa v Berlinu. Mislim, da je celo že igral v vaši deželi. Ko smo želeli delati turnejo po Avstraliji, Epic ni bil za to, ker da je tam zanj prevroče. Zato smo vzeli Chrisa kot zamenjavo in dobro se je obnesel.
Ko sem spremljal programe koncertov v Munchnu ali v Italiji, nisem opazil vašega imena. Ali to pomeni, da je nastop na Dunaju ekskluziven?
Bilo je veliko ovir, da smo sploh organizirali turnejo. Pravzaprav še nikoli nismo igrali v Italiji, ne poznamo koncertnega menedžerja, ki bi organiziral koncerte v Italiji. In raje igramo na turnejah, ki so krajše, ne želim biti na odru več kot dva, tri mesece, ker potem igramo vedno slabše in se vse konča kot velika izguba časa za vse.
Zanima me, kaj si počel po izidu prve plošče These Immortal Souls pred petimi leti, vmes si, kolikor vem, delal le z Lydijo Lunch na plošči Shotgun Wedding?
Po izidu prve plošče smo veliko nastopali. Imeli smo daljšo turnejo po Evropi in Ameriki. Zatem smo šli v studio, da bi posneli štiri nove pesmi. Epic, naš bobnar, ni maral nobene in preprosto smo zapravili ves prihranjen denar. Naenkrat nismo imeli nič, kar bi objavili, in to je bilo res depresivno. Naša založniška hiša Mute preprosto ni vedela, kaj z nami. Hoteli so slišati demo posnetke vseh pesmi, preden naj bi šli v studio, da bi videli, ali so dovolj dobre. Ampak jaz pišem pesmi le napol in jih dokončam šele v studiu. Razlika je, če pišeš pod takim pritiskom ali pa če imaš dosti časa. Meni to vzame veliko časa, moram se usesti in delati preudarno ter počasi.
Zatem nam založba ni ponudila ustreznega producenta in spet smo potrebovali določen čas, da smo našli pravega in še leto dni je preteklo, da smo zbrali denar za snemanje. Ja, bilo je res težko...
V preteklosti si že sodeloval z drugimi glasbeniki izven matične skupine. Res mi je všeč lanskoletni album Shotgun Wedding z Lydio Lunch. Načrtuješ še kaj podobnega?
Nameravam posneti še en Shotgun Wedding, enkrat drugo leto. These Immortal Souls so moj matični bend in želimo izdati čim več plošč, najraje bi naslednjo izdali v šestih mesecih, a menim, da se nam bo posrečilo kvečjemu v dveh, treh letih. Chris bi res rad delal, pa tudi turneja je bila zelo uspešna, in vsi v bendu ter občinstvo smo resnično uživali. Zato se mi zdi škoda časa, ko ne počnemo nič.
V septembru si se pridružil Caveu in njegovim Bad Seeds na nastopu v Londonu in skupaj ste odigrali nekaj pesmi Birthday Party. Zanima me, kakšen je bil pravzaprav spor med tabo in Caveom v letu 1982?
To je bilo dosti več kot spor med mano in Nickom. Skupina je bila izredno delavna in stalno smo nastopali. Vsi v skupini smo bili močne osebnosti in težko nam je bilo ves čas čepeti skupaj. Počasi smo si šli že vsi na živce. Vse manj smo se razumeli in začeli so se prepiri. Ko smo postajali vse bolj uspešni, je vse postajalo že "too much". Padla je ideja, da si vzamemo odmor in če bi potem vsi še želeli delati skupaj, bi se spet združili. Nick se je pri tem počutil izdanega, kot da smo s tem mislili: "nisi več dober, da bi bil z nami" in podobno. Tako preprosto ni šlo več naprej, ni bilo zabavno. Bilo je kot poroka med štirimi ljudmi in skupno življenje vedno teče skozi težavna obdobja. Ne samo moje in Nickovo, pač pa življenje vsakogar. No, sedaj sva boljša prijatelja, kot sva bila pred desetimi leti ali kadar koli prej.
Si lahko obetamo kako sodelovanje v bližnji prihodnosti? Cave mi je v Ljubljani omenil, da bo za naslednjo ploščo povabil več različnih gostov.
Ja, to mi je povedal. Pravzaprav bo, kolikor vem, delal v različnih deželah in v različnih studijih. Predvidevam, da če se bova po naključju nahajala v istem mestu, bova tudi kaj posnela. Vse je odvisno od njega, jaz bi rad delal z njim. Mislim, da je Nick odličen, krasno je delati z njim, ker je tak zanesenjak. Vedno poskuša biti čim boljši in s tem povleče tudi ostale.
Delal si tudi v Crime and the City Solution in jih v letu 1986 zapustil. Kaj si misliš o njihovem delu za tem.
Ne maram jih. Zapustil sem jih iz podobnih razlogov, kot sem prekinil z Birthday Party. Vsi so zelo, zelo resni. Ne samo Simon Bonney, ampak cela skupina zv zveni tako resno in lepo. Tu ni začutiti upora, nobene umazanije, nič seksualnega ni v tem, kar počnejo. In to so pomembne sestavine rock glasbe. Vsi vemo, da sta Simon in Mick Harvey inteligentna, a ne moreš zato ostalih odrivati v stran - včasih je treba pustiti odprte poti. To potem lahko zveni mnogo bolje.
Ali obstaja kaka bistvena razlika med prvim in drugim albumom These Immortal Souls?
Mislim, da je v besedilih in glasbeno drugi album dosti bolj neposreden.
Kaj pa besedilo v Black Milk ali Hyper Space?
Black Milk je ljubezenska pesem in je ni posebno težko razumeti. Rad imam besedilo v tej pesmi in sploh so teksti na celi plošči bolj enostavni, morda bolj zreli. Tudi glasbeno je plošča bolj neposredna, bolj fizična in bolj električna.
Kako vidiš razvoj v lastni glasbi, je tu še kaj prostora za napredek?
Kako se skupina spreminja, ima opraviti s samimi člani skupine in njihovimi prispevki. Veš, Geneveive, Chris in Harry se neradi vtikajo v to, kar delam. Razlog za to, da niso vključeni v pisanje pesmi, je, da ne zaupajo samim sebi, mislijo, da ne bi učinkovalo dovolj dobro. Jasno, ko bi se ostali močneje vključevali v to, kar delam, bi se spremenil celoten zvok benda. Jaz sam ne morem spremeniti načina igranja kitare ali petja. To je preprosto način, kako to počnem.
(predvajano na RŠ)

MP3 odlomek/excerpt (42", 293Kb)

Janez Golič