ROWLAND S. HOWARD
Pop Crimes
(Liberation, 2009)
Rowland S. Howard je slutil, da mu verjetno ne ostane več veliko časa. Album Pop Crimes je posnel na hitro, v enem tednu, in res, komaj dva meseca po izzidu nas je doletela novica, da je Rowland na predzadnji dan leta 2009 umrl. Njegove zdravstvene težave so se vlekle že dobro desetletje, zagotovo pa so bile posledica njegovega načina življenja. Bil je rockovski boem, zavezan lastnemu poslanstvu, slogu, prepričanju. Bil je zaslužen za ta oster, umazan kitarski zvok v The Birthday Party, ki zaradi trenj različnih avtorskih značajev niso mogli trajati… Ta zvok je prenesel v Crime + City Solution, kjer prav tako ni zdržal prav dolgo, zanj so postali preveč mehki in ne nevarni. Zato je na noge postavil svojo skupino These Immortal Souls in pustil za seboj dva odlična albuma. Nepozaben je tudi skupni album z Lydijo Lunch, na Shotgun Wedding je vtisnil nekaj najbolj drznih blues-rockovskih rifov. Potem se je zaradi bolezni jeter umaknil nazaj v Avstralijo, skoraj poniknil je, le občasno nastopal in leta 1999 potiho objavil solo prvenec Teenage Snuff Film. Leto dni je minilo, da je plošča npr izšla tudi v evropski licenci. Za to ima še manj možnosti njegov aktualni album Pop Crimes, ki je bila izven lokalnega zavezništva scene v Melbournu praktično neznanka, morda bo šele zgodnja smrt Rowlanda S. Howarda prebudila zanimanje izven Avstralije.S Pop Crimes se Rowland ni bistveno oddaljil od zvoka, ki ga je gojil na solo prvecu in ploščah These Immortal Souls. Ob pomoči Micka Harveya na bobnih in JP Shila na basu streže z močno izpovedno rockovsko glasbo s stilom. Tu ne boste našli priklanjanja sodobnim pristopom, karkoli to že je ta hip, niti ni trmasto vklenjen v tradicijo bluesa. Zagotovo pa črpa iz preverjene preteklosti in jo oplaja z lastnim, unikatnim izrazom. Že uvodna balada v duetu bi lahko datirala v šestdeseta, če ne petdeseta leta, če je ne bi krasila značilna kitarska igra. Presenečenje bi lahko bila priredba pesmi Life's What You Make It angleške pop skupine Talk Talk, če je ne bi Rowland spet speljal na lasten teren (če ne bi poznali izvirnika, bi bila to povsem Rowlandova pesem), istočasno pa je odprtost pokazal že na prvencu, kjer je podobno »presenetil« s priredbo pesmi White Wedding Billyja Idola. Naslovna stvar je ena tistih daljših, kompleksih skladb, kjer se Rowland izkaže za mojstra dinamike in dramskega suspenza. Resda rad hrumi s kitaro, a vešče pušča prosto pot le basu in bobnu, potem njegov občutljiv glas pridobi na veljavi. Da, Rowland ne ponuja le unikatno kitarsko igro, je tudi izbran interpret. Morda po splošnih standardih pade na izpitu, a velja njegova predanost, podrobnosti v podajanju občutij, ki nenehno prehajajo iz volje po moči do odkrite sentimentalnosti. Rowland S. Howard ni poznal ponarejanja, niti vzvišene drže. Bil je eden največjih med spregledanimi.
(Rock Obrobje, januar 2010)
Janez Golič
