ROCK SHE WROTE
Women Write About Rock, Pop, and Rap
urednici: Evelyn McDonnell in Ann Powers
(Cooper Square Press, New York, 1999)

Rock 'n' roll in njegova druščina, glasbeni žurnalizem, sta bila dolga leta v moški domeni. Knjiga Rock She Wrote je antologija obogatena z izkušnjami, perspektivami in prispevki enainšestdesetih pevk, glasbenic, glasbenih novinark, pesnic, pisateljic in kulturnih kritičark. Je literarni zapis iskanja in prebijanja skozi arhive in brskanja za zapisanim, in obenem metaforično iskanje skrite zgodovine ženskega zapisa v popularni glasbi.
Želja po knjigi je rastla ob dejstvu, da je izšlo že veliko rockovskih zbornikov in pregledov, v katerih ženske sploh niso bile omenjene. Tako že uvodni članek prvič dokumentirano piše zgodovino glasbene kritike na ženski način ( objavljen v različni verziji leta 1992 v The Village Voice).
Mnogi članki znotraj knjige se soočajo z zagonetko, po eni strani imaš pop fantazije, ki lahko dehumanizirajo in po drugi strani feministično ideologijo, ki oznanja za nevarno ravno tisto nekaj, kar te najboj privlači.
Dilema, okoli katere se vedno znova krešejo mnenja rockovske kritike z običajnimi argumenti znotraj feminizma je tudi: ali so ženski odzivi in rokovska kritika zgolj emocionalno obarvani, in ali so ženske pripravljene, da prepustijo tehnične zadeve moškim?
Mnogi prispevki v Rock She Wrote odkrivajo načine, kako so rockovski fantje sesuli punce iz njihovih kreativnih seans, domišljajoč si superiornost v glasbenem znanju in izkušenosti.
Toda pop svet nezadržno prede mreže v vedno nove smeri. Generacija, ki prihaja na plan, je zrastla ob ženskih študijah in neodvisnem rocku, in se zdi odločena, da se poslovi od starih rockovskih enačb. Tudi po poslovni plati postaja glasbena industrija žensko administrativna, medtem, ko je veliko več neodvisnih žensk gradilo medmrežje. Najstnice, ki danes kupujejo koncertne vstopnice, varčujejo za kitare in sekvencerje in tekmujejo z junakinjami kot so PJ Harvey, Liz Phair, Me'shell Ndegeocello, Queen Latifah, the Breeders' Kim in Kelly Deal, in prispevki Kim Gordon in Donne Dresch..
Najmlajše rockovske kritičarke pišejo svoja opažanja zelo različno, drugačno. Vsebina fanzinov, ki je zajeta v knjigi, reflektira prebujenje ženske zavesti, ki je vzniknila v zgodnjih sedemdesetih. Toda še vedno bojujejo nikoli dobljeno bitko, v zvezi z dvomljivim darom žensk do rock' n 'rolla. Nekaj dodatnega kerozina so ženske pobrale od punkovskega prezirljivega do-it-yourself-izma in rockovskega seksualnega užitka. Čeprav ta način pisanja včasih zdrsne v dogmo ali naivnost, pa jasno kaže, da se dandanašnje rock 'n' roll punce ne bojijo iti do konca.
Ženske so pisale o glasbi praktično od leta 1960, ki predstavlja rojstvo rokovske kritike. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih je Ellen Willis kot glasbena pop publicistka prebila kritično mejo v The New Yorkerju. Najbolj pomembno pri Willisovi je, da je skozi seksualno politiko rock'n'rolla vizionarsko predvidela določene poti. Njena kritika je široko in pohlepno črpala iz njenega spola. Pozicija zunanje opazovalke ji je omogočala, da s še večjo močjo izraža razmerja med moškimi, ženskami in kulturo. Bila je ena prvih žensk, ki je videla rockovsko kritiko kot način, kjer se izpostavljajo številni –izmi kontrakulture: novo novinarstvo, feminizem, rockizem. Od zgodnjih sedemdesetih je bila Lisa Robinson prva predstavnica rockovskega stila in osebnega poročanja.
Splošno vzeto je bila v sedemdesetih rockovska kritika drugačna, često eksperimentalna, spodbujena s stilom pisanja, ki so ga prakticirali pri Crawdaddy in Rolling Stone. Skozi osemdeseta pa do dandanašnjih je Deborah Frost pokazala, da nimajo ženske nobenih težav z razumevanjem rocka. Toda kljub vsemu, so se ženske kritičarke bolj poredko infiltrirale med avtorje tipa Marcus, Christgau, Marsh in Frith.
Rockovska kritika je v ženskih rokah postala ne samo predmet moči ( čeprav je znanje tudi imelo svoje mesto), temveč povsem pristojen kraj, kjer so prevladovala mnenja. Od Deborah Frost do Donne Gaines, od Deene Weinstein do Daine Darzin, so bile ženske med najbolj promitentnimi zapisovalkami metalnega obdobja v glasbi.
Ženske so pogosto pisale o tipih glasbe, ki so jih moški ignorirali. Dejansko ženske pogosto pišejo o ženskih umetnicah, bodisi, ker so zato zainteresirane, ker čutijo, da so dolžne prisluhniti s sočutnim ušesom, ali preprosto zato, ker moški uredniki menijo, da je to to, kar morajo početi.
»O tem, kaj je dobro, obstaja mnenje, ki pa je zelo moško definirano,« ugotavlja Swartleyeva. »Preprosto zato, ker je en spol prevečkrat preveč ljudem v preveč medijih razlagal, kaj je dobro, pa je že zato težje izboriti prostor za druge teme.«
Toda, kot pravilno ugotavlja Sue Cummings, gre za okrepitev mita, da ženske ne zmorejo misliti abstraktno. Res je, da veliko žensk piše čustveno nabito, toda to ne pomeni, da zanemarjajo glasbeno obliko. Če oporekaš ženskam njihov čustven pogled, s tem v bistvu omalovažuješ njihovo delo in mnenje in jih na ta način sčasoma utišaš.
Toda stvari se v devetdesetih spreminjajo. Naraščajoče število danes nadebudnih glasbenih kritikov je žensk: Frost, Schoemer, Powers, Gina Arnold, …Intenzivna domišljijska, osebna proza je vzniknila v fanzinih devetdesetih, veliko so k temu prispevale umetnice kot Bratmobilove Molly Neuman in Allison Wolfe, Tobi Vail od Bikini Kill in Kathleen Hanna.
Dogodki, trendi in življenjski stili so bili vedno integralni del kulture popularne glasbe. Ta raznolikost stilov, senzibilnosti in različnih mnenj, je šele začetek odpiranja zgodovinskega diskurza med žensko in njeno glasbeno izkušnjo. Urednici Evelyn McDonnell in Ann Powers sta le nakazali nekaj poti in izhodov, ki so se jih ženske posluževale v zadnjih tridesetih letih, ko je popularna glasba eksplodirala kot kulturna moč.
Zbirka ženskega zapisa v knjigi Rock She Wrote me dodatno utrjuje v prepričanju, da obstaja ženski pogled na popularno glasbo. Kritičen in samosvoj. Izkoristiti svojo avtentičnost tako, da pišeš povsem drugače kot je v prevladi, pomeni po drugi strani tudi to, da širiš pozicije outsiderk. In na ta način aktivno ovržeš stereotipe v stilu »rockovska kritika je neustavljivo moška, tako kot je tudi rock sam po sebi …«
(Muska, november 2000)

Varja Velikonja