Intervju: Vedrana Rudan


Hrvaška pisateljica Vedrana Rudan (1949) je pri založbi Goga iz Novega mesta našla našla razumevanje in posluh za svoje literarno delo. Tako lahko v prevodu Bojane Ivanjšič Mureškić beremo prvenec Uho, grlo, nož (2004), Barica Smole pa je prevedla roman Ljubezen na zadnji pogled (2005), v začetku leta 2006 pa lahko pričakujemo prevod najnovejše knjige Crnci u Firenci. Avtorica je po dolgoletnem publicističnem delu povsem osvojila bralce s svojim provokativnim, drznim, sočnim, mestoma tudi kontraverznim literarnim pristopom. Toda zunanja grobost in jezikovno nasilje nosita v sebi večinoma bistre in predvsem duhovite, produktivne misli. Nedvomno gre za način pisanja, ki sproža pri bralcih močna čustva, ali ga vzljubiš ali pa v trenutku zavržeš. Zapis pogovora s trenutno izredno popularno avtorico je nastal avgusta 2005.

»Preprosto sem želela samo ven iz te zgodbe. Zgodba mojega življenja je zgodba o tem, kako priti ven«, pripoveduje junakinja romana Ljubezen na zadnji pogled. Kakšna je vaša zgodba, Vedrana?
Junakinja knjige Ljubezen na zadnji pogled želi izhod iz svoje zgodbe, medtem ko jaz v svoji uživam; imam krasnega, mladega moža, fenomenalna odrasla otroka in fantastično, zdravo mačko. Živim v prekrasni mali hiši, imam dovolj denarja in z zdravjem je zaenkrat vse v redu, stara mama je le malce revmatična, malo ljudi v življenju uživa tako kot jaz.

Berem vaš lično urejen spletni portal,vašo literaturo in kolumne in skušam sestaviti vaš lik. Katera oblika pisanja vam najbolj leži? Preko govorjene besede (radio), pisanja kolumen, publicistike, v fikcijo in roman…
Najraje pripovedujem, kajti tudi ko pišem v bistvu »govorim«. To so odkrili ljudje, ki me berejo. Moji junaki so prave klepetulje. V knjigi Uho, grlo, nož glavna junakinja Tonka govori publiki v svoji glavi, v drugi knjigi knjižni lik Tilda pripoveduje »nebeškim sodnikom«, in v tretji Crnci u Firenci, več likov izpoveduje lastne zgodbe v magnetofon. Ni mi povsem jasno, ali klepetam sama s sabo ali sem le zapisovalka pripovedi mojih knjižnih junakov.

Koliko avtobiografskega je v vaših zgodbah? (»Ne maram ročnega dela«, pravi junakinja v enem izmed subtilno izrisanih prizorov v knjigi Ljubezen na zadnji pogled). Koliko empatije z ženskimi usodami? Ali verjamete v žensko moč? Ali povedano z vašimi besedami, se bomo res »bolje počutile šele takrat, ko bomo naredile to, kar ni v skladu z našim bistvom«? Živeti brez moškega? Bi se na ta način svet obdržal in postal boljši?
Prepričana sem, da ne obstajajo pisci, ki ne pišejo o sebi, v mojih zgodbah je veliko avtobiografskega. Resnično »ne maram ročnega dela«, kar samo po sebi ni dobro niti slabo. Mislim, da me to ne opredeljuje kot ljudsko bitje, še manj kot žensko. Ne verjamem v žensko moč v takšnem moškem svetu. Dedci so nasilni, tako tisti s turbanom kot oni, ki se oblačijo v Armanijeve obleke. Ženske ne razumejo, da moramo nehati z zgodbo, da smo normalne le, če imamo poleg sebe službenega hišnega jebača, ki pa največkrat ne jebe ali pa to počne slabo. Zakaj moramo živeti z moškimi?

Pisanje kolumen je žanr, ki zahteva bistrost duha, kritičen odnos do javnosti in literarno bravuroznost. Kaj vam ta trenutek najbolj podžiga duha in misli?
Pisanje kolumen je d e l o. Ne obremenjujem se z »vrednostjo« svojega dela. K sreči moje teme niso le politika ali moško-ženski odnosi. O tematiki se vedno pogovarjam z možem, ki je mlajši, bistrejši, pametnejši, bolj angažiran, načitan, šolan, živahnejši in nor na življenje. Priznam, sem le stara ženica, ki trenutno izkorišča dejstvo, da je na Hrvaškem trendi. Znam pisati in imam duha v sebi, mož mi navrže temo, saj veste, za vsako uspešno žensko čepi dragocen moški.

Stil pisanja vaše literature sproža pri bralcih različne občutke. Od navdušenih do tistih odklonilnih. Očitajo vam neznanje, slabo pisanje, površnost, literarno pornografijo. Koliko ste dovzetni za kritike?
Kaj si kritiki mislijo o meni me nikoli, nikoli, nikoli ni zanimalo. Ne zanima me, kaj si o meni mislijo bralci, ki me ne marajo. Sem namreč tako neverjetno uspešna, da lahko prenesem vsako kritiko. Pisanje sprejemam in doživljam kot posel, v katerem uživam in od katerega živim. O sebi ne razmišljam kot o neki nesprejeti nobelovki. Predstavljajte si življenje nekaj čez petdeset let stare ženske, ki zjutraj vstane, si skuha kavo, da jesti mački, pregleda, ali je rumeno begonijo, kupljeno v bližini Radovljice, morebiti ožgalo sonce, sede za računalnik in pregleda pošto. Vabijo jo v Pariz, Varšavo, Beograd, Zagreb, Ljubljano, New York… Gospa nima šefa, ima denar, potuje, podpisuje knjige, nastopa na televiziji… Kdo pod milim nebom bi se potem še obremenjeval s tem, kaj o njemu misli neki ubogi literarni kritik, ki nima niti petindvajset eurov za kavbojke, ki se mu ponujajo na razprodaji.

Hiter pregled internetnih odzivov na vaši strani jasno pokaže bipolarnost mnenj v zvezi z vašim pisanjem. Zdi se, kot da so moški bolj občutljivi na vaš stil pisanja, medtem ko ženske ohrabruje vaš stil, ponujate jim lik svobodne, drzne, neodvisne ženske. Kako si razlagate to »različno« sprejemanje vaše literature?
Moški me imajo radi, ker imam v sebi nekaj »moškega«. Rade me imajo tudi ženske, ker v meni vohajo nekaj »moškega«. Super je biti ženska, ki jo ljudje doživljajo kot moškega.

Kaj menite o t.i. ženski pisavi, ženskih avtoricah, književnicah? Še posebej na Hrvaškem ste v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli plejado odličnih novinark in pisateljic, ki so bile tudi družbeno politično aktivne. Kako ste brala te literatinje, ki živijo danes večinoma v tujini? (Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulić…) Kaj ste vi počenjali v sedemdesetih letih?
Super je, da vi, ženska, čutite potrebo, da posebej izpostavite, kako so neke hrvaške novinarke bile odlične in inteligentne. Zakaj je potrebno to posebej poudarjati? A gre za kakšen čudež? One žive v tujini, kar nikakor ne pomeni, da jim je tam dobro, le boljše kot na Hrvaškem. Rada berem knjige Dubravke Ugrešić in eseje Slavenke Drakulić. V sedemdesetih letih sem rodila sina in hčerko, bila sem mama in nisem mogla tekati za slavo in kariero, to namreč ne gre eno z drugim. Trenutno štejem za največji uspeh dejstvo, da živim z moškim, ki od mene ne pričakuje kosila niti večerje, ne zlikane srajce. Jeeeeeeee!

Obstajajo paralele med uporniškimi in feminističnimi zapisi Slavenke Drakulić in vašim kritičnim kolumnističnim pisanjem? Obe sta izpovedali svoje mnenje o vojni na Balkanu, o režimu na Hrvaškem…?(ali ljubezen do moških; Knjigi Okus po moškem S.Drakulić in vaša Ljubezen na zadnji pogled imata nek poseben, kanibalski odnos do moškega). Kaj menite?
Večina moških je nasilnih, vendar so moški tudi sodniki in avtorji zakonov. Ženske so običajno žrtve, ki si v takem svetu ne morejo pomagati. Zavzemam se za ubijanje dedcev, če bi jih uničevale tako pogosto, kot oni ubijajo nas, bi lahko spremenile zakone. Ženske so preveč potrpežljive, to je seveda naučeno obnašanje. Sužnje smo najmanj dva tisoč let in ne moremo izskočiti kar preko noči. Včasih bi bilo potrebno naše hišne nasilnike udariti s sekiro med oči. Tega v življenju še nisem počela, kar ne pomeni, da ne bom, pa to delam v svojih knjigah, bolje tako kot nič.

Objavljanje kolumen zahteva določeno pisateljsko disciplino in razgledanost duha. Vas ni nikoli strah »utrujanja« bralcev s podobim stilom ne samo pisanja, temveč predvsem razmišljanja?
Ne bojim se tega, da »utrujam« bralce. Kolumen v tedniku Nacional ne pišem zato, ker sem »dobra«, temveč zato, ker njihov lastnik Pukanić meni, da se mu to izplača. Lastniki ne razmišljajo o tem, kaj si o časopisu ali njihovih kolumnistih mislijo bralci, zanimajo jih samo oglaševalci. Lahko bom pisala še leta, četudi se me bodo bralci naveličali, ali pa bom jutri dobila odpoved, ne glede na to, da sem zelo brana. Žal mi je, da hrvaški kolumnisti nimajo statusa in plače, ki bi bila odraz njihove branosti pri publiki. Če bi to veljalo, bi bila zelo dobro plačana.

Književni promotorji radi izpostavljajo podatek, da ste pri 53-ih izdali prvo knjigo. Je to za vas moteče? Je ta poudarek potreben? In če smo že pri tem, ali je vaša samozavest rastla s kilometrino popisanih strani, samospoštovanjem, posluhom založb?
To je zelo pomemben podatek. Ženska se lahko ukvarja s stvarmi, ki jih ima rada šele, ko otroci odrastejo. Samozavestno pa me dela samo denar, ki ga lahko s svojim delom zaslužim. Denar odpira vrata vseh src, tvojega in onih, ki so okoli tebe. Ne zanima me slava sama po sebi. Najrajši se imam takrat, ko zaslužim čimveč denarja.

Kako bi ocenila sodobno književno sceno na Hrvaškem? Literarno kritiko in konkretno vaš sprejem v klub književnic in književnikov? Kdo je bil tu najbolj podporen? Kdo vas je vzpodbujal pri pisanju? Komu ste npr. zaupali pogled v svoj prvi rokopis?
Ponorim, ko slišim to vprašanje. Kakšna »hrvaška književna scena«?! Potemtakem izgleda, da ima Hrvaška nekakšno »književnost«. Vseh skupaj nas je štiri in pol milijona, v glavnem nepismenih. Ne obstaja »hrvaška književnost«. Tu živi samo nekaj bolj ali manj veščih pisunov in nekoliko piscev, ki so mi všeč: Šimpraga, Glamuzina, Đikić, Perišić… O literarni kritiki ne vem nič, ker je ne spremljam. Mož mi je danes povedal, da me v nekem hrvaškem dnevniku primerjajo s Michaelom Houellbecqom. Kdo je ta gospod? Moj prvi rokopis je pregledala zagrebška urednica in prevajalka Nada Gašić, ki mi je bila v veliko podporo.

Pogoji pisanja za žensko, ki je hkrati tudi mati, so nedvomno drugačni kot pri moškem kolegu. Predpostavljam. Kakšne pogoje za pisanje ste si ustvarili sami? Lastna soba (prosto po V.Wolf) zadostuje, kaj pa neodvisnost, samostojnost, finančna in vsakršna, in seveda ČAS? Ob predpostavki, da je poleg tudi talent, bistrina duha, načitanost… Kako je s tem pri vas?
V dnevnem prostoru imam pisalno mizo. Z možem živiva sama. Pišem v glavnem takrat, ko ga ni doma, kajti ko je z mano, uživam z njim. Mlad in čeden je, pameten in uspešen in mi je veliko dražji od računalnika, na primer. Nikoli ne pišem ponoči. Da, in to je pomembno, pišem tudi zato, ker od tega lahko živim. Nikoli, resnično nikoli ne bi pisala, če me ljudje ne bi brali in mi to ne bi prinašalo denarja. Nisem rojena umetnica, ki čuti potrebo, da pusti za seboj sled. »Sled«, ki je sama sebi namen, lahko puščajo samo moški. Oni mislijo, da so veliki in pomembni. Me, ženske, smo lahko umetnice samo, če nam to prinaša denar. Če nam ga ne prinaša, potem smo »nore«.

Kdaj in kako pišete? Koliko samodiscipline je pri vašem delu? Kako je npr. nastajal vaš prvenec?
Moj prvenec je nastal v nekaj tednih. Bila sem slabe volje, saj mi na Hrvaškem kljub temu, da sem dolga leta delala v novinarstvu, nihče ni hotel objaviti teksta. In sem si rekla, dobro, kaj hočemo, bom pa napisala nekaj čisto za svojo dušo, samo zase bom napisala, kaj mislim o tem jebenem svetu, v katerem živim. Nekateri menijo, da je knjiga »Uho,grlo, nož« zgodba o vojni na Hrvaški. Zelo me veseli, ko mi je moj francoski založnik povedal, da sem v knjigi marsikaj povedala o Francozih. Mimogrede, promocija knjige bo najverjetneje oktobra letos v Parizu.

Spremljate svetovno književno produkcijo? Kaj trenutno berete?
Pravkar sem prebrala knjigo Jerzya Kosinskega Prisutnost, po njej so tudi posneli film Dobrodošel, mister Chanse. V izvirniku berem tudi knjigo Barice Smole Igra za deset prstov. Ženska je fenomenalna!

Oriana Fallaci se kljub poznim letom ne da, še vedno izredno kritično udarja po italijanskem medijskem prostoru, po kritikih, skorumpiranih politikih, cerkvi. Vam je blizu njen način mišljenja in stil življenja?
Oriana Fallaci je stara krava, ki ponavlja neumnosti, ki jih na Zemlji serjejo njeni lastniki. Muslimani nam bodo prišli vrh glave?! Odvratna manipulacija, to je zgodba za butce! Včeraj so bili to Židje, danes muslimani, jutri… Tisti, ki upravljajo z našimi življenji, vedno potrebujejo »sovražnika«. Ne prebavljam te šovinistične zgodbe. Stara Fallacijeva je bila odlična novinarka in nekoliko slabša pisateljica. Danes je samo histerična babura, ob kateri se mi obrača želodec.

Najbolj srečni ste, sem nekje brala, ko v miru svoje hiše pišete in berete. Kaj novega piše ta trenutek Vedrana Rudan?
Napisala sem knjigo »Crnci u Firenci«. Prebral jo je moj slovenski urednik Damjan Šinigoj in mi napisal, da je fantastična knjiga, neverjetna, odlična, enkratna… Treba mu je verjeti, saj Slovenci nikoli ne lažejo.

Katera vloga v življenju vam je doslej vzela ali dala največ energije, vloga hčere, matere ali žene? Sprašujem, ker ste ena redkih pisateljic, ki sploh načenja temo materinstvav literaturi in o njej piše brezskrupulozno, odkrito, brez tančic.
Najljubša mi je vloga žene, ki služi, denar pomeni s v o b o d o. O materinstvu sem že veliko povedala to, kar ve vsaka žena, ki je obenem tudi mama. Lastni otroci so trdoživi krvosesi. Človek to spozna šele, ko jih rodi, toda pri rojstvu jih ne smeš vreči v hladen potok ali vrelo vodo, to je kaznivo.

V svojem publicističnem delu, radijskem in tudi v literaturi, ste izredno kritični do nove hrvaške oblasti, do nove oblike demokracije, do vloge medijev nasploh. Ali vas je ta novodobni konservatizem dodatno vzpodbudil, da nabrusite kremplje? Vzeli so vam npr. radijsko oddajo na radiu Rijeka, toda vaše knjige gredo za med…Stanje v medijih se v globalu slabša, podobno je s položajem in vlogo žensk v družbi…Vaš komentar? Ali je danes slogan« osebno je javno« sploh mogoč?
Nova oblika demokracije? Ne verjamem niti v dobroto »stare« oblike demokracije. Demokracija ni nikjer v »lasti naroda«. Povsod so na oblasti divjaki in lopovi. Sama ne vidim razlike med kriminalci, ki vodijo Nemčijo in onimi, ki vladajo na Hrvaškem. Seveda, tisti nemški delujejo civilizirano. Toda, ali je Zlo manjše Zlo samo zato, ker se tušira trikrat na dan? Stanje na Hrvaškem najbolj koristi hrvaškim kolumnistom, saj nam tako nikakor ne primanjkuje tem. Neki naši politiki so vojni zločinci, na našem Ustavnem sodišču sedi posiljevalec, svete sestre v Caritasovih domovih zapirajo zaostale otroke v omare, a naš kardinal Bozanić se zgraža nad običajnimi stvarmi. Hrvaška javnost pa molči, podobno kot molčijo Londončani, ki jim prodajajo zgodbe o tem, da morajo umirati v Iraku, podobno kot molčijo Američani, ki umirajo, da bi njihov Zdravljeni Alkoholik lahko igral Gospodarja sveta. Mediji so še edini, ki na Hrvaškem dvigajo glas proti nasilju. Mogoče tudi zato, ker je Nasilje na Hrvaškem hrvaško, toda »hrvaški« mediji so avstrijski, nemški…

Knjiga Ja, nevjernica je izšla 8.marca 2005 v Beogradu. So v Beogradu bolj naklonjeni vaši pisavi in ali je bil datum izbran namensko?
Lastnica srbske založniške hiše Rende je gospa Slađana Novaković, mlada ženska, ki se z nostalgijo spominja osmega marca. Srbi me imajo radi, ker nisem njihova, tuje čarovnice so vedno manj čarovnice.

V Sloveniji imamo prevedena dva vaša romana, kako ste zadovoljni z odzivi in kdaj lahko pričakujemo vašo novo knjigo? Brala sem, da naj bi to bila knjiga Crnci u Firenci, ki bo objavljena prej pri nas in na Poljskem kot na Hrvaškem. Vaš komentar?
Vesela sem, da sem za obe prevedeni knjigi v Sloveniji dobila odlične kritike. Najverjetneje bo tudi tretja knjiga pri vas bolje sprejeta, saj se tujim ženskam neke stvari lažje odpuščajo. Žal mi je, ker nisem prisotna na slovenski televiziji. Če te ni na TV, ne obstajaš. Ampak na vašo televizijo me ne povabijo, ker so šefi moški in sama imam že skoraj šestdeset let. Če bi bila kurbica pri petindvajsetih, če bi imela silikonske joške in ustnice, pa dolge, gole noge, bi me poznal vsak Janez. Tudi na Hrvaškem bi mi bilo lažje. Kakorkoli, zadovoljna sem s sabo, mnogim ženskam sem pokazala, da se tudi brez trde, mlade ritke lahko ujameta slava in denar. Pri triinpetdesetih letih sem napisala prvo knjigo, ki so jo potem objavili v Ameriki, Sloveniji, Poljski, Madžarski, Srbiji, Makedoniji, Franciji. Po njej so postavili tri gledališke predstave, kmalu bodo igro predstavili v Varšavi, dobila sem ponudbo tudi iz New Yorka. Če se bo po kateri od mojih knjig posnel še film v Hollywoodu, če bom zaslužila veliko denarja, bom postala ljubljena, ljubljena, ljubljena mama. In vsaka žena je prava žena le, če je ljubljena mama. Ali res?

(Delo, Književni listi, september 2005)

Varja Velikonja