RUINS MATADOR
The Girls Seem Happy The World Seems Sad
(Amitie Music, 2005)

Favoriti klubskega maratonu Radio Študent leta 2002 so se končno dokopali do pravega prvenca. Ruins Matador so namreč predhodno tipali teren s CD maksi singli s po štirimi, petimi pesmimi. S formatom torej, ki je malodane pozabljen, v začetku osemdesetih let pa je bil maksi singel (ali bolje EP – extended play) priljubljena plošča neuveljavljenih izvajalcev, ki še niso bili pripravljeni na cel album niti niso želeli objaviti »le« singla, saj ta hitro usmeri pozornost le na eno pesem, ki naj bi bila potencialna uspešnica.
Ruins Matador se ne spogledujejo z »osemdeseti« le z oblikami plošč, dovolj je že prva basovska linija, da napeljejo tudi glasbeno. Večinoma njihove kompozicije določa izrazit bas, šele na to se nalagajo tolkala, vzhodnjaško naglašena strunska glasbila in elektronski efekti izpod rok Petra Penka. A nič jih ne definira bolje od interpretacije Žige Predana. Njegova recitacija odpira zanimivo polje izraznosti; niti za trenutek se ne spozabi in »zapoje«, čeprav to nekako visi v zraku. Moreča je njegova zaprtost, neizživetost, kar čakamo na sprostitev, že zato, ker jo »med vrsticami« stalno nakazuje. Ali drugače, le površinsko je njegov glas »smrtnoresen«, znotraj pa zadržuje močan čustveni naboj. Pravzaprav se »izstreli« le enkrat, sredi plošče, ko ga zapelje ognjemet elektronskega drum'n'bassa. Še takrat, kot znak, da gre predaleč, se kompozicija konča z nenadnim rezom.
Statična, linearna recitacija Žige Predana dopušča neskončne možnosti glasbene spremljave. Mimo repetitivne vloge basa je vse ostalo odprto, in tu Ruins Matador izkažejo domišljijo in glasbeno odprtost. Uporabljajo širok nabor zvokov in vrsto glasbil, a obenem so podvrženi skupnemu razpoloženju. V okrnjeni izvedbi (zgolj z basom in bobni) bi Ruins Matador ostali zasidrani v darkerskih osemdesetih, tako pa se močno posodobljeni in kar je morda najpomembneje, ne pripadajo nobeni žanrski smeri. Uspeli so ustvariti relativno izvirno glasbo, ki bi lahko našla svoje mesto tudi izven naših meja. Na primer v tradicionalno naklonjeni Nemčiji. Kajti, če bi že moral iskati vsaj ohlapne primerjave, bi jih našel prav v tistih nemških izvajalcih, ki uspešno, pa čeprav kontraverzno, združujejo dva pola – temelje položijo s pravimi instrumenti, na katere igrajo repetitivno in nedoživeto, med tem ko »živo« komponento pravzaprav dodajajo digitalni izvori. Če dodamo še »brezizrazno« recitacijo, so Tarwater in To Rococo Rot vsaj formalno tu nekje z Ruins Matador. Mimo domoljubnih čustev si drznem zapisati, da jih Ruins Matador po raznovrstnosti celo prekašajo.
(Muska, januar 2006)

Janez Golič